Na dvorišču samostana v Mekinjah je 27. avgusta zvečer v soorganizaciji Študijskega centra za narodno spravo (SCNR), Društva Demos na Kamniškem in Občine Kamnik potekala osrednja slovenska slovesnost ob Evropskem dnevu spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih sistemov, ki je bil letos v naši državi tudi uradno razglašen za spominski dan. SCNR, prireditev organizira že 4. leto zapored, letos je bil v ospredju spomin na prisilno mobilizirane slovenske fante v nemško vojsko v času 2. svetovne vojne. Slovesnosti se je udeležil tudi premier Janez Janša.

23. avgust – Evropski dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih sistemov

K razglasitvi 23. avgusta za Evropski dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih sistemov  je pozvala že Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu, ki jo je dne 2. aprila 2009 sprejel Evropski parlament. 23. avgusta leta 1939 je bil podpisan pakt Hitler – Stalin – dveh totalitarnih držav in sistemov 20. stoletja (nacistične Nemčije in komunistične Sovjetske zveze) in s tem je bila pot v drugo svetovno vojno odprta.

Na slovesnosti se je zbralo okoli 500 ljudi.

Slovenija je edina evropska država, ki je v 20. stoletju doživela vse tri velike totalitarizme – fašizem, nacizem in komunizem. 23. avgust obeležujejo tudi nekatere države drugod po Evropi. Lani je v času Poljskega predsedovanja Evropski uniji, Poljska Vlada v Varšavi od 22. do 24. avgusta organizirala mednarodno konferenco o totalitarnih zločinih in delovni sestanek pravosodnih ministrov EU ter vodij institucij, ki se ukvarjajo z raziskovanjem totalitarnih režimov. Podpisana je bila Varšavska deklaracija. Letos je podobna slovesnost na evropski ravni potekala v Budimpešti od 22. do 23. avgusta. Naslednje leto v Estoniji in nato v Latviji.

V dvorani frančiškanskega samostana v Kamniku je 15. junija 2012 v soorganizaciji Društva sv. Jakoba in Društva Demos na Kamnik potekala dobro obiskana predstavitev najnovejše knjige zgodovinarke, novinarke in publicistke Rosvite Pesek.

Monografija z naslovom “Osamosvojitvena vlada. Kako so gradili državo” je zgodovinski oris delovanja Demosove skupine politikov, ki je upravljala z izvršno oblastjo in je pripravila Slovenijo, nekdanjo republiko v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, na samostojno življenje.

VOLILNI ZBOR DRUŠTVA RUDOLF MAISTER KAMNIK

Dne 12. 4. 2012 je v  sejni sobi Občine Kamnik  potekal volilni občni zbor Društva general Maister Kamnik, na katerem so pregledali delo v preteklem letu, predstavili načrte za letošnje leto, izvolili pa so tudi nove organe društva, med njimi tudi novega predsednika. Prisotni na zboru so ugotovili, da se čedalje več članov društva udeležuje dogodkov  tako ob Maistrovih praznikih (ob 29. marcu kamniškem občinskem prazniku in 23. novembru Dnevu generala Rudolfa Maistra), kakor tudi vseh drugih domoljubnih praznikih. Pohvalili so se, da dobro sodelujejo tudi z ostalimi domoljubnimi društvi v občini, za največji dogodek  preteklega leta pa štejejo slovesno razvitje društvenega prapora. Še posebej pa so z navdušenjem sprejeli novico o sklenitvi pogodbe o solastništvu nad Maistrovo hišo, kar bo omogočilo ureditev dolgo želene Maistrove spominske sobe. (več o delu zbora društva si lahko preberemo na povezavi .

Dušica Kunaver, hčerka kraškega avtorja Andreja Zlobca (1899-1981), je zbrala, uredila in v samozaložbi v štirih knjigah  z naslovom V vihri petih vojn izdala očetove spomine. Zapisi klenega Kraševca so povezani z usodnimi trenutki slovenske zgodovine. V bojih za severno in južno mejo beremo  avtorjeve spomine, kako se je kot dvajsetletni fant pridružil prostovoljcem generala Maistra. Kot prostovoljec je pozneje sodeloval tudi v bojih na jugoslovansko-albanski meji. Zbirka je zapis edinega Slovenca, ki je doživel in preživel pet vojn prejšnjega stoletja.

V zbirki V vihri petih vojn je Kunaverjeva zbrala rokopise svojega očeta Andreja Zlobca, ki zajemajo čas od začetka 1. sv. vojne do konca 2. sv. vojne. Vsebina knjige zajema tudi vmesni čas med vojnami in opisuje razna zgodovinska dogajanja in avtorjeva doživetja v času od začetka prve do konca druge svetovne vojne. Večina vsebine celotne zbirke je prepisana iz rokopisa, ki ga je Andrej Zlobec nameraval izdati kot knjigo, nekatera poglavja pa so vzeta iz raznih njegovih neobjavljenih člankov, pisem in življenjepisov, ki jih je pisal za razne ustanove. Hčerka Dušica Kunaver pa je dodala tudi kakšno svojo misel oz. zapis.

Andrej Zlobec je preživel pet vojn: 1. svetovna vojna (1914-1918), boji za severno mejo – Maistrov borec (1918-1919), boji za južno jugoslovansko mejo v Albaniji (1921-1922), vojna med Grčijo in Turčijo (1922-1923) in 2. svetovna vojna (1941-1945). Zbirko na več kot 700 straneh sestavljajo štiri knjige z naslovi: V viharju 1. svetovne vojne, V bojih za severno in južno mejo, Častnik kraljevine Jugoslavije in Obveščevalec Osvobodilne fronte. Vse štiri knjige so opremljene z uvodnimi besedami  mag. zgodovine Marka Štepca iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije, fotografsko gradivo pa je zbrano iz sedmih muzejev in arhivov.

Andrej Zlobec je začel pisati spomine v italijanskem taborišču na gori Monte Viso. Ko se je po kapitulaciji Italije vrnil domov, je te zapiske prinesel s seboj. S pisanjem spominov je nadaljeval leta 1945, ko se je tik pred osvoboditvijo kot invalid vrnil iz Poljanske jetnišnice v Ljubljani. V 1. sv. vojno je bil vpoklican kot 15-letni fant, mobiliziran za delo v zaledju fronte, vojaško suknjo pa je slekel v začetku 2. sv. vojne kot član generalštaba jugoslovanske vojske, kot intendantski načelnik Triglavske divizije.

V zapuščini Andreja Zlobca je dvoje priznanj: potrdilo in značka Maistrovega borca in brošura, v kateri je poimensko imenovan, in medalja OF ob 40-letnici ustanovitve OF leta 1981 (ki pa je ni videl, ker je umrl pred njeno podelitvijo, istega leta v Ljubljani). Avtor je svoje zapise namenil predvsem mladim, predvsem šolajoči se mladini, da se jim približa vrednote življenja v svobodni domovini. Ker splošna zgodovina premalo pove o resničnih dogodkih, zato so dogodki, opisani v teh knjigah, dopolnilo zgodovini.

Z  recitalom pesmi in branjem spisov na temo »Moj dom in moja domovina« so v kamniškem CIRIUS-u dne 29. marca 2012, ko kamniška občina praznuje svoj praznik, ta je posvečen rojstvu generala Rudolfa Maistra, slovesno odprli »Domovinski kotiček«, ki je prvi tovrstni kotiček v kateri od kamniških šol, in verjetno sploh eden prvih tudi v slovenskem prostoru.

Otvoritve domovinskega kotička in recitala v CIRIUS-u, v katerem so bile, poleg spisov gojencev zavoda, predstavljene domovinske pesmi Srečka Kosovela, Alojza Gradnika in Toneta Pavčka, je pripravila Marta Lavrič Tomšič. Prireditve sta se poleg župana občine Kamnik udeležila tudi Leon Pirman in Igor Podbrežnik iz Društva Demos na Kamniškem.

Predsednik Društva Demos na Kamniškem je Isabelle Morel Bera, vršilki dolžnostidirektorice CIRIUS-a, predal knjižno darilo, s katerim bodo obogatili domovinski kotiček, in ponudil sodelovanje tudi v prihodnje, v nagovoru pa poudaril pomen vrednot, ki morajo postati vrednostno središče našega naroda.

Lahko si želimo, da se bodo takšni kotički, posvečeni ključnim trenutkom naše zgodovine, zrasli po vsej Sloveniji.   

V petek, 23. marca sta društvo Demos na Kamnik in društvo Sv. Jakoba v dvorani frančiškanskega samostana v Kamniku gostila mag. Andrejo Valič Zver, direktorico Študijskega centra za narodno spravo, in njenega sodelavca dr. Damjana Hančiča, ki sta v uvodnem delu večera predstavila poslanstvo, vizijo in cilje Študijskega centra za narodno spravo, ki deluje v okviru Ministrstva za pravosodje.

Mag. Andreja Valič Zver je v nadaljevanju predstavila pomen objektivnega in vsestranskega prikazovanja določenih zgodovinskih procesov in dogodkov iz polpretekle zgodovine ter pomen govorjenja o temah, ki so večkrat zelo boleče, ko pa o njih spregovorimo, pa se zelo olajšamo. Ker se zatajevane in nerazčiščene stvari iz preteklosti  v prihodnosti rade ponovijo, je potrebno tudi mlade v okviru učnega procesa seznanjati o vseh totalitarizmih in njihovih oblikah tako v preteklosti kot tudi v sedanjosti. Tistim, ki narave totalitarnih režimov ne poznajo, tudi ne morejo prepoznati aktualnih oblik takega ravnanja in obstaja velika verjetnost, da se jim ta totalitarizem ponovi v vsej svoji grozoti.

V nadaljevanju večera se je razvila razprava o kamniških prizadevanjih za narodno spravo. Marjeta Humar je prepričana, da smo na področju občine Kamnik, če ga primerjamo s slovenskim nivojem, v zadnjih 20 letih na področju narodne sprave naredili kar precej. Največji dosežek je bila vsekakor obeležitev oz. označitev vseh povojnih množičnih grobišč in pa Zbornik žrtev druge svetovne vojne v Občini Kamnik.

Valentin Zabavnik je predstavil čas, ko so se v Tunjicah odločili, da postavijo obeležje vsem žrtvam druge svetovne vojne in revolucije. Če je bil začetek projekta povezan z nasprotovanji »zmagovalcev« in strahom »poražencev«, so danes Tunjičani spravljeni in pomirjeni. Ne moti jih niti vsakoletna akcija Združenja za vrednote NOB, ki povsem rutinsko polagajo venec na svoj spomenik, ki pa ostaja čez leto brez obiskov in prižganih sveč. Njihovo središče spomina na tisti čas in domačine, ki so izgubili življenje v vihri vojne in revolucije, je spomenik vsem žrtvam.  

Milan Šuštar, ki je uredil Zbornik žrtev druge svetovne vojne, ta zajema popis vseh žrtev, ne glede na to, na kateri strani so padli, in sicer tako vojakov kot civilistov, je povedal, da se je komisija v času, ko je pripravljala zbornik, srečevala s številnimi težavami: s strahom svojcev tistih, ki so padli na »napačni« strani, z ostrimi delitvami na obstoječe »partizanske« žrtve in neobstoječe »nepartizanske« žrtve ter s strahom, da bi se zaradi »štetja kosti« skregale sedanje generacije. Po njegovem mnenju knjiga, ki je že doživela ponatis, sedaj pa je v postopku digitalizacije, iz leta v leto pridobiva na pomenu, sedanje generacije pa imamo objektivnejši pogled v preteklost, iz nje pa se lahko tudi marsikaj naučimo za prihodnost.

Igor Podbrežnik je v zaključku razpravo usmeril v prihodnost. Spregovoril je o ostankih totalitarnosti, ki jo nosimo s seboj vse generacije ljudi, ki smo se rodili po drugi svetovni vojni in smo bile deležni ideološke indoktrinacije. Prepričan je, da ni dovolj, da zgolj posamezniki prispevajo k spravnemu procesu, potrebni so sistemski ukrepi, ki jih lahko naredi samo država s svojimi inštitucijami. Priložnosti vidi v spremembah v šolstvu in vzgoji. Spremembe bodo, ko se bodo vsi, ki so zaposleni v javnem sektorju, zavedali, da je njihov delodajalec slovenska država, ko se bodo zavedali, kako je ta država nastala in kaj so njene ključne vrednote.