Dan državnosti smo proslavili v krajevni skupnosti Mekinje, kjer že dvajset let na kresno noč prižigajo kres. Letos so se odločili medse povabiti predstavnike Društva Demos na Kamniškem, saj se v teh v teh dneh spominjamo večičastnih trenutkov v Slovenski zgodovini - ko je naša domovina končno postala tudi država, ki smo jo morali že prvi dan braniti.
V kulturnem programu so nastopili otroci iz podružnične šole Mekinje in Mekinjski oktet, slavnostni govor pa je imel Jože Berlec, ki je kot delegat Demosa sodeloval pri zakonodajnih osamosvojitvenih korakih v takratni Skupščini RS. Po končanem programu smo si lahko ogledali še film, ki govori o vojni za Slovenijo.
Nagovor Jožeta Berleca ob dnevu državnosti v Mekinjah:
Spoštovani krajani, dragi gostje!
V veliko čast in veselje mi je, da smem danes, ob praznovanju 20. obletnice samostojne Slovenije, na vašem tradicionalnem kresovanju spregovoriti nekaj besed, predvsem o obdobju okoli slovenskega osamosvajanja.
Ponosen sem, da sem imel to čast, takrat, v zgodovinskih trenutkih, biti zraven – na listi Demosa sem bil namreč izvoljen v takratno Skupščino SRS – v zbor združenega dela. Seveda na našo osamosvojitev gleda vsak s svojimi očmi in iz svojega zornega kota – tako tudi jaz. Glede na to, se z mnogimi že napisanimi zgodbami o tistem času povsem, delno ali pa sploh ne strinjam. Žal, še vedno velja, da smo po bitki generali vsi in drugo, da zgodovino pišejo zmagovalci. Ko te dni gledam na televiziji oddaje o našem osamosvajanju, o zaslugah posameznikov, dobi človek vtis, da so skoraj vse naredili ljudje iz stranke, ki je tiste dni sestopala iz oblasti, kar pa je skrajno neobjektivna slika.
Pa se vrnimo v tisto obdobje, ki je na koncu le prineslo samostojnost in politično svobodo za vse Slovence in samostojno državo Slovenijo, po kateri so mnogi hrepeneli v že davnih časih.
Tako kot velja zelo pogosto v našem življenju, je zelo pomembno biti ob pravem trenutku na pravem mestu. Če se ozremo na leto 1968, smo zelo kratek čas občudovali praško pomlad, ki jo je takratni ruski vladar Brežnjev s krvjo zatrl le zato, ker čas za to še ni dozorel. Mnogo več sreče so imeli Poljaki 20 let kasneje, ker je bil tedaj na oblasti napredni ruski predsednik Gorbačov, ki je spoznal, da demokratičnih gibanj prav dolgo ne bo mogoče več zatirati. Klima v hladnih predelih za železno zaveso se je pričela počasi topliti in doživela nekakšen višek 9.11.1989, ko je padel berlinski zid.
V Jugoslaviji je postajala situacija po smrti Tita vedno bolj zmedena, na dan so pričela prihajati stara nasprotovanja in zamere, mednacionalna sovraštva, gospodarska situacija se je slabšala, nezadovoljstvo med državljani je začelo naraščati in v decembru 1987 se je zgodil prvi štrajk v Jugoslaviji – v Litostroju. Tudi tedaj je bilo izjemno pomembno, da je bil ob pravem trenutku na pravem mestu pravi človek – na čelo zaposlenih je stopil naš rojak, častni občan Kamnika – France Tomšič. S tem dnem se je pričela pisati nova doba za Slovenijo – posledica takratnih gibanj je bila 16. februarja 1989 ustanovitev prve opozicijske stranke, kar kmalu za njo pa se je ustanovilo še več novih demokratičnih strank. Jeseni istega leta pa je bila ustanovljena opozicijska koalicija DEMOS, ki je dobre pol leta kasneje, aprila 1990, slavila zmago na prvih večstrankarskih demokratičnih volitvah v Sloveniji.
DEMOS je imel v Skupščini skromno večino – 54,51%, zato je lahko oblikoval prvič tudi desno vlado (ki sicer ni bila v celoti sestavljena iz desnih politikov). Ta zmaga "desnih" politikov je bila bolj skromna, kot kaže rezultat. Vedeti moramo, da je bilo predsedstvo bolj levo usmerjeno, da so vse ostale organe v Sloveniji vodili izključno "zvesti" kadri ZK, da so bili skoraj vsi uslužbenci v vseh organih iz starih struktur, banke in vse večje organizacije trdno v rokah komunistov. Ocenjuje se, da je tedanja vlada in Skupščina imela le cca 15% oblasti v svojih rokah, vse ostalo pa so seveda vodili "stari" komunistični kadri.
V takšni situaciji seveda ni bilo lahko delati, saj so bila na vsakem koraku "polena". Tudi tako imenovana lustracija, ki so si je nekateri zelo želeli, tedaj ni bila izvedljiva, saj se moramo zavedati, da je bilo tudi v strankah združenih v DEMOS kar nekaj ljudi, ki tega nebi podprli.
Delo v tej novo oblikovani Skupščini Republike Slovenije je steklo v maju 1990 z mnogimi težavami. Mnogi smo postali politiki šele z izvolitvijo, nekateri pa so bili že dobro utečeni v tem delu. Ta druga skupina delegatov je predstavljala novo opozicijo, ki je zelo spretno "pomagala" pri ustvarjanju pogojev za težave. No, delo je kljub vsemu steklo in ko sedaj gledam datume, kako hitro se je vse odvijalo, sem kar presenečen. Vsaka majhna zmaga, ki smo jo morali doseči nasproti opoziciji in predvsem preverjenim partijskim kadrom, je bila trda in mučna. Pri nekaterih glasovanjih je potem sicer izgledalo, kako zelo smo si enotni, dejstvo pa je bilo zelo drugačno.
V decembru 1990 smo razpisali plebiscit, ki je briljantno uspel, za odločitev o razpisu pa je bilo v Skupščini mnogo izjemno težkih diskusij. Mnogi delegati so bili načelno za, vendar pa so sprožali diskusije, ki so dokazovale, kako zelo temu nasprotujejo. Bili so celo delegati, ki so tedaj igrali dvojno vlogo. Vsaj ta navidezna enotnost, je tedaj prepričala Slovence, da smo izkoristili zgodovinsko danost, da glasujemo in potem ustanovimo samostojno državo Slovenijo.
Tudi po plebiscitu ni šlo vse gladko. Po raznih variantah in variacijah smo vendarle sprejeli v februarju tudi resolucijo za sporazumno razdružitev SFRJ. V juniju smo sprejeli nove simbole Slovenije in razglasili svojo samostojnost. Tudi pri sprejemanju vseh teh aktov je bilo mnogo zapletov – med simboli je bil izjemen problem rdeča peterokraka zvezda, od katere se je bilo izjemno težko posloviti. SFRJ je zelo spretno speljala še ogromne količine denarja iz Slovenije in nas tako močno oškodovala, vendar tedaj, ko smo bili nekoliko v zanosu, je bila za nas najpomembnejša samostojnost, vse ostalo, smo rekli, bomo že rešili in premagali. Prenehali smo seveda plačevati v blagajno SFRJ carine, davke in vse ostale prispevke, kot tudi prispevke za nerazvita področja v tedanji Jugoslaviji, kar nam je do neke mere nadomeščalo tisto, kar so nam dobesedno ukradli.
DAN SAMOSTOJNOSTI– slavnostna seja v Skupščini – vse svečano, lepo, za gledalce brezhibno. Slovesnost pred Skupščino – proslava, slavje ob ustanovitvi prve Slovenske države, lepa svečanost, ki pa je bila skaljena s strani najvišjega vodstva – zvestih partijskih funkcionarjev. Nihče si do danes nikjer ni privoščil, da bi ob takšni državni slovesnosti, ob kratkem verskem obredu, ki je bil s protokolom celo predviden in formalno z vseh strani potrjen, nadškofu in Slovenskemu metropolitu, ki je imel mnoge zasluge za diplomatske podpore Sloveniji iz tujine, izklopil mikrofon. To je bilo simbolično dejanje, ki pa je jasno povedalo, kakšna je realnost. Kljub takšnim klofutam, smo upravičeno slavili in smo lahko še danes kljub vsem težavam, ponosni na svojo državo.
Naslednje jutro pa je prineslo tisto, česar si zanesljivo nismo želeli, grožnja pa nam je visela nad glavo – vojno. Na vojaško obrambo seveda nismo bili dobro pripravljeni, saj nam je JLA s pomočjo svojih zvestih kadrov v civilnih organih občinskih oblasti, uspela odvzeti precejšnjo količino orožja tedanje teritorialne obrambe. Ker bi v frontalnem boju gladko izgubili to bitko, nam je pomagala naša enotnost med vsemi ostalimi civilnimi organizacijami in vsemi prebivalci. Spomnimo se izredno uspešnih blokad vojašnic – skozi te blokade so mnogi šele spoznavali resnico o napadu JLA na Slovenijo. Poleg tedanje maloštevilne vojske in policije, smo tedaj tudi gasilci odigrali močno vlogo – organizirali smo blokade na cestah, in tako otežili in upočasnili prodiranje JLA – prve blokade smo naredili kar z najtežjimi gasilskimi vozili, ki pa smo jih ob prvi priliki zamenjali z težkimi tovornjaki. Skupaj s štabom CZ smo izdelali tudi druge blokade z avtobusi, v katerih so bile jeklenke z gospodinjskim plinom, očistili in usposobili smo zaklonišča,.. Vse to je bilo mogoče, ker smo imeli povsem samostojen sistem obveščanja in komuniciranja brez kakršne koli navezanosti na vojaške strukture.
Tudi vojna je minila, žal ne brez žrtev in prav bi bilo, da bi se teh žrtev spominjali vsaj tako in takšno častjo, kot se spominjamo herojev iz 2. svetovne vojne.
Ta mala Slovenija je s spretnostjo premagala tedaj 5. najmočnejšo vojaško armado v Evropi. Da smo to uspeli, je moralo biti mnogo dejavnikov, ki so nas v tem boju podpirali. Večina teh dejavnikov, pa je bilo žal v Sloveniji. Tuja diplomacija, razen redkih izjem, ni podpirala razpada močne Jugoslavije, zato je sledila Brionska deklaracija in trimesečni moratorij na vse spremembe v Sloveniji. Na vso srečo, Jugoslovansko vodstvo tedaj ni bilo sposobno tega moratorija izkoristiti, zelo dobro pa ga je izkoristila Slovenija. Po tem moratoriju formalno tudi zahodne države niso imele več tehtnega razloga za nepriznavanje Slovenske samostojnosti, Slovenijo je zapustila JLA in po treh mesecih so se priznavanja začela vrstiti – to je bila potem še dejanska SAMOSTOJNA SLOVENIJA.
Po dvajsetih letih je o tej naši bližnji zgodovini sicer napisanih že nekaj knjig, zgodovina pa o tem še modro molči. V šolah se naši otroci še vedno uče o uspešnih bojih Jugoslovanske armade, o Titu, o uspehih komunistične partije,…. , o slovenski osamosvojitvi pa zgodovina še molči.
Delo v Skupščini je seveda teklo dalje, razlike med levimi in desnimi se niso zmanjševale, temveč marsikdaj celo poglabljale. Ker smo veliki projekt osamosvajanja uspešno izpeljali, so nekateri mislili, da smo vse najpomembnejše že naredili. V teh nekoliko mirnejših trenutkih, pa po naši slovenski navadi – borba za oblast v okviru DEMOS-a in seveda tudi drugi niso mirovali. Bili smo svobodni, sedaj je pomembno, kdo vlada. Sledil je razpad DEMOS-a in posledica tega je bil seveda padec prve slovenske vlade – vodenje vlade so prevzeli zopet preverjeni komunistični kadri. Ob glasovanjih o nezaupnici vlade je ob zadnjem poskusu bilo zelo jasno videti, kateri delegati sicer formalno desnih strank, vendarle prihajajo iz levice – ob analizi med potekom tajnega glasovanja smo do enega glasu točno napovedali izid tajnega glasovanja.
Prva vlada in delegati prvih demokratičnih volitev, smo skušali narediti mnogo dobrih zakonov, pa se nam vedno ni vse posrečilo – delati smo morali namreč hitro, saj smo bili pravzaprav skoraj brez zakonov.
Zanesljivo pa je bilo to obdobje najnižjih davkov in zelo produktivno, kar za današnjo situacijo v parlamentu in vladi ni mogoče trditi.
Po priznanju Slovenije so sledili izredni uspehi našega gospodarstva in tudi politike. Ne smemo pozabiti na vstop v NATO, sprejem v EU in sprejem v evrsko monetarno unijo. Mnogi so govorili o slovenski zgodbi o uspehu, saj smo postali vzor za mnoge države iz jugovzhodne evropske regije.
Vse te moje besede morda ne zvenijo prav slavnostno, morda celo nekoliko depresivno. Priznam, da sem globoko užaljen, da smo Slovenci dovolili, da je "naša" oblast v tako kratkem času izničila zgodbo o uspehu nove države. Še bolj pa me žalosti dejstvo, da se je z radikalno-liberalnim vodenjem, poteptalo vse vrednote, ki še danes veljajo v mnogo bolj pokvarjenih okoljih. V Sloveniji danes velja, vse kar je v nasprotju z duhovnimi vrednotami, vse, kar je nasprotno od tistega, kar učijo vere, vse, kar je pokvarjeno v dno duše, le to nekaj velja. Menim, da je to največja škoda, ki smo si jo Slovenci povzročili, posledice tega bodo dolgoročne in zelo težko popravljive. Situacija danes me zelo spominja na situacijo izpred dvajsetih let in tako kot smo takrat uspeli iztrgati se iz Jugoslavije, bi morali sedaj narediti tudi vse, da se iztrgamo iz teh procesov samouničevanja, pokvarjenosti, izprijenosti,… Morda pa vendarle ta trenutek kliče po nekem novem Demosu – neki desni koaliciji, ki bo uspela zasukati negativne trende na vseh področjih. Nujne so takoj nove volitve, pred tem pa nek dogovor strank, ki bi v tej koaliciji sodelovale. Kakršna koli velika koalicija SDS in SD je kljub vsemu, po mojem mnenju, nenaravna in ti isti ljudje, ki danes v sedanji vladi delujejo slabo in pokvarjeno, ne bodo mogli biti jutri boljši in delati pošteno. To je iluzorno. Torej obvezno nujno potrebujemo novo desnosredinsko koalicijo, ki mora na volitvah zmagati in začeti reševati zavoženo situacijo.
Spoštovani, kljub težavam, ki nas pestijo predlagam, da danes pozabimo nanje, se spominjamo le lepih strani in se sproščeno poveselimo ob kresu, ki so ga pripravili tukajšnji domačini za lepo praznovanje Slovenske samostojnosti PRAZNIK DNEVA SLOVENSKE DRŽAVNOSTI. Po praznovanju pa seveda ne vojne, temveč zmagoviti pohod na parlamentarne volitve z zmago desnosredinske povezave.
Jože Berlec
Slavnostni govornik France Pibernik, velik poznavalec pesnika Franceta Balantiča 
Njena navzočnost, morda sploh prvič na kakšni kamniški prireditvi, je še posebej zaznamovala celotno prireditev. Da osamosvojitev ni bila opereta ali »mater vseh afer«, kar lahko poslušamo in beremo zadnje čase, pač pa je zahtevala tudi žrtve. In prav zato smo še bolj zavezani, da naredimo prav vse, da žrtve ne bodo dolgoročno postale nesmiselne.
15. maja 1990, dva dni pred prisego Demosove vlade, ki se je prizadevala za osamosvojitev Slovenije in jo uspešno izpeljala,. je komandant Republiškega štaba Teritorialne obrambe Republike Slovenije (TO RS) generalpodpolkovnik Ivan Hočevar izdal ukaz, katerega je podpisal njegov načelnik Drago Ožbolt, o premestitvi orožja TO RS iz lastnih skladišč v skladišča pod nadzorom Jugoslovanske ljudske armade. Zaradi nezaupanja v namene JLA in nadzora vojaške obveščevalne službe nad TO so nekateri sodelavci sekretariatov za ljudsko obrambo in notranje zadeve začeli ustanavljati sprva neformalno obrambno mrežo, ki jo je vlada na predlog Igorja Bavčarja, sekretarja za notranje zadeve in Janeza Janše, sekretarja za ljudsko obrambo, legalizirala kot Manevrsko strukturo Narodne zaščite (MSNZ). MSNZ je v obdobju po prevzemu oblasti s strani Demosa predstavljala obrambne sile pod nadzorom nove oblasti. Za načelnika MSNZ je bil imenovan takrat rezervni stotnik Tone Krkovič. Ustanovitev MSNZ zato upravičeno razumemo za začetek oblikovanja Slovenske vojske. MSNZ je zagotovila bojno pripravljenost v obdobju po ukazu o premeščanju orožja TO pod nadzor JLA ter v obdobju, ko je Slovenija sprejemala ustavne amandmaje, s katerimi je pristojnost nad imenovanjem kadrov v TO in razoroževanjem ter poveljevanjem nad TO prenesla na Predsedstvo RS.
Na tedanji ekonomski položaj v Sloveniji je posebej opozoril mag. Matej Tonin, ki je v knjigi "
Igor Podbrežnik, predsednik Društva Demos na Kamniškem, je povzel misel dr. Milana Zvera, zapisano v uvodu zbornika 
Smo najbolj srečna genracija v zgodovini Slovencev, v dvajsetih letih smo bili priča in neposredni udeleženci največjih dosežkov našega naroda. Prehodili smo pot v samostojno državno življenje, postali smo del združene Evrope, vključili smo se v Evroatlantske povezave. Vse odločitve smo sprejeli na najbolj demokratičen način - s plebiscitnim in referendumskim odločanjem.
Podbrežnik je izrazil razočaranje, da v letu 2010 Kamnik nismo doživeli enotnega nastopa političnih sil z "desnega vrednostnega polja", pri čemer je opozoril na nekatere posameznike, ki so širše politične cilje zamenjali s svojimi ozkimi osebnimi interesi in koristmi. Povedal pa je, da si je Društvo zadalo cilj, da do sodelovanja pride v letu 2012, ki je ključno leto za Slovenijo. Takrat je prva priložnost, da se Slovenija ponovno vrne na pot, ki je bila začrtana v času priprav na osamosvojitev.