foto: Franc Svetelj

V soboto, 26. julija 2014, so člani Društva general Maister Kamnik počastili spomin na Maistra ob 80-letnici njegove smrti. V imenu društva so ikebano s cvetjem k Maistrovem spomeniku na Trgu talcev položili podpredsednik društva in generalni sekretar Zveze DGM Rudolf Pfajfar, člani upravnega odbora in nadzornega odbora dr. Marjeta Humar, Niko Pinterič in Franc Svetelj.

Zadnjo nedeljo pred predčasnimi parlamentarnimi volitvami je v prijetnem in domačem vzdušju lovskega doma pri Špitaliču potekala volilna konvencija kamniških krščanskih demokratov. Na njej so članice in člani NSi Kamnik volili uradnega županskega kandidata NSi Kamnik na jesenskih lokalnih volitvah, te so razpisane za nedeljo, 5. 10. 2014. Županski kandidat še ni izvoljen in bo znan v začetku avgusta, saj glasovanje po pošti še poteka.

Park spomina in opomina Kamniška Bistrica mora postati točka evropskega civilno-družbenega in medverskega dialoga ter opomin pred posledicami pojavov novih totalitarinih režimov. 

V eseju Pravica do groba je doktorica Verena Perko zapisala, da je odrekanje pravice do groba komurkoli zavrženo dejanje, ki zanikuje najgloblje človeško bistvo, žali dostojanstvo posameznika in skupnosti ter kot nevidni rak duše in duha razkraja cel narod. Slovenska rana je tako globoka, da je komajda moč še zaznavati njeno usodnost, krivda pa je naša skupna: tistih, ki so morili; tistih, ki so umorjene zagrebli in zamolčali; tudi vseh nas, ki smo obmolknili za dolga desetletja in niti danes na ves glas ne zahtevamo, da dobijo pobiti grobove in njihove duše najdejo zasluženi mir.

Kamničan Tone Stele je bil tiste usodne še šest let star otrok, ko je skozi okno svojega doma sredi Kamnika s starši, sestrami in brati gledal, kako ženejo mimo nesrečnike, ki so bili kruto pobiti v teh gozdovih in bili desetletja zamolčani. Med njimi so menihi, starci in bile so tudi ženske z otroki v naročju. Spogledala sta s fantkom njegovih let. Dečkove oči ga spremljajo vse življenje. Oče jim je dejal: »Otroci glejte, vse te bodo pobili.« Sam sebi ponavlja še danes ponavlja: »Imam dolžnost ohranjati njihov spomin.«

Spoštovani slovenski prijatelji! 

Ta trenutek, ko se obračam na vas, me navdaja z neizmernim ponosom in hvaležnostjo, ki jo dolgujemo za dokončanje človeškega in civilizacijskega dela, ki se je začelo več kot desetletje nazaj. Grobovi naših prednikov, kot tudi številnih drugih žrtev iz različnih delov nekdanje Jugoslavije, ki so bile nasilno umorjene takoj po drugi svetovni vojni, bodo dobile skromno, a dostojno obeležje. Skupaj smo si izborili pravico do groba, ki je ena od najstarejših človekovih pravic, prepovedanih že šest desetletij.

 Ne bom vas obremenjeval s podrobnostmi o boleči preteklosti, ki so dobro znane vsem. Rad bi spomnil na dejstvo, da je Slovenija takoj po 9. maju 1945, ko je bilo vojne konec, postala največja grobnica Evrope, ne po svoji krivdi. Po vaši čudoviti pokrajini je bilo pobitih več deset tisoč ljudi, ki jim ni bila dokazana nobena krivda in niso imeli priložnosti, da se branijo. Po hitrem postopku in z ukazom najvišjih organov Jugoslavije so se izvajali množični poboji po gozdovih Slovenije, kjer so odkrili več kot 600 grobov iz tega obdobja. V njih ležijo ostanki Hrvatov, Srbov, Črnogorcev, Slovencev in drugih antikomunistov tega časa. Po zaslugi Slovencev, ki so pokazali svetu, da kot pravi Evropejci želijo odkriti mesta pobojev iz časa zla ter da se končno razkrije in objavi resnica, kaj in kje se je zgodilo v času "krvave jugoslovanske pomladi leta 1945".

Kadar se človek nahaja pred odločitvijo, se mu vedno postavita dve vprašanji: zakaj in čemu. Kaj je povzročilo, da se moram o nečem odločiti in kaj bo posledica moje odločitve. Lahko seveda o tem tudi ne razmišljamo in si preprosto rečemo; pa saj je vseeno.  Ali pa se sicer trudimo, a si ne znamo odgovoriti niti zakaj niti čemu. In prav to se je dogajalo slovenskim fantom, ki so dobivali pozive za vpoklic v nemško vojsko in še prej v vse mogoče vojske, v katerih so se morali vojskovati za tuje oblastnike.

Tudi danes si še vedno nekdanji prisilno mobilizirani v nemško vojsko postavljajo to isto vprašanje. Zakaj smo morali oditi od doma, zakaj smo morali nositi svoja življenja pred puške na rusko fronto ter napadati in bežati po vsej Evropi. Zakaj je tisoče naših fantov ostalo na bojiščih od Leningrada do Afrike? Zakaj? Ta zakaj je kot črv, ki kljuje v dušah takrat, ko bi človek želel sanjati lepe sanje.