Polarizacija in izključevanje povzročata tragične usode, kakršno je doživel tudi Kamničan in eden najboljših slovenskih pesnikov France Balantič, 22-letni domobranec, ki je končal svoje življenje v napadu partizanov na domobransko postojanko v Grahovem.
Njegova usoda odseva posebnosti slovenske zgodovine, ki jo je zaznamovala druga svetovna vojna z bratomornim obračunavanjem, pa tudi povojni čas, ki je seveda pripadal vojnim zmagovalcem. Balantič je skoraj mistična figura, na njegovih šibkih plečih poduhovljenega pesnika so se lomila ideološka kopja. Čas je, da nehamo s tem. Vojna je minila, naj mine tudi v naših glavah in srcih, naj bo sovraštvo pokopano, seveda pa ne previdnost pred vsemi totalitarizmi in netilci vojn ter sovraštva. Čas je, prenehamo ljudi presojati po tem, kateri politični opciji pripadajo, in ne po njihovih dejanjih ali značajih. Čas je, da odpremo našo srčno stran čisti poeziji ali kot pravi pesnik:
Odprle izgubljencu srčno stran
pragozdnih jezer so oči prozorne,
ko gledal v vodi sem kosti spokorne,
ko pral sem globočine svojih ran.
Nihče ne more oporekati Balantičevi pesniški moči
Balantičeva poezija je tako čista, da v njej ni mogoče najti nobenih ideoloških prvin ali političnih konotacij. Nihče ne more oporekati njegovi pesniški moči. Če je bil Balantič zamolčan in če je bil literarni zgodovinar dr. Anton Slodnjak pregnan iz akademskih voda, ker ga je uvrstil v svojo literarno zgodovino, celo ob bok Kajuhu, je bilo videti, da je molka konec, ko se je nanj njegovo rodno mesto spomnilo s spomenikom in mnogimi dogodki v naslednjih letih.
16. maja 2015 se je Matična knjižnica Kamnik po sklepu občinskih svetov Občine Kamnik in Občine Komenda preimenovala v Knjižnico Franceta Balantiča Kamnik.
A ob preimenovanju Matične knjižnice Kamnik se je ponovno razplamtel ideološki in politični ogenj v lokalnem okolju, medijih in sploh po vsej državi. V knjižnici smo doživeli kar nekaj slabšalnih oznak in sovražnosti, tudi od mladih. Vendar smo podpirali odločitev, da se knjižnica poimenuje po pesniku in da se s tem dodeli moči poezije in odpuščanja velik pomen. Za nas, vse zaposlene, pa je bila pomembna podpora, ki je prihajala iz vrst pesnikov, pisateljev in kulturnikov. Veno Taufer je v Delu 26. junija 2015 v članku Pismo kamniškim meščanom zapisal:
»Spoštovani meščani in izvoljeni predstavniki občinskih svetov Kamnika in Komende, lepo in za slovensko poezijo razveseljivo novico, da ste želeli kamniški knjižnici dati ime po liriku Francetu Balantiču, svojem rojaku, enem naših najboljših pesnikov v prvi polovici 20. stoletja, je hitro dohitel preklic zaradi protestov, da je bil v svojem 22. letu pesnik ubit v domobranski uniformi, torej kot vojak v okupatorjevi zavezniški enoti. … Prepričal sem se, da je silovit pesnik, vzbudil mi je občudovanje in spoštovanje, dobil sem do njega osebni odnos, kot ga imam še zmeraj: do enega najmočnejših pesniških glasov slovenskega ekspresionizma. Glas, ki odmeva in ima veljavo. Vesel sem bil, da smo ga slovenski pesniki javno že davno sprejeli medse, literarna znanost in antologisti pa mu zagotovili mesto med slovenskimi vrhunskimi pesniki. … Spoštovani, skušal sem utemeljiti svojo željo, ki je želja prav tako slovenskega pesnika, da bi se z vojakom Balantičem spravili in ga z vsem spoštovanjem sprejeli in počastili kot velikega pesnika. V čast vam bo, če bo vaš hram kulture imenovan po njem – tudi kot pričevanje vaše katarze, tako potrebnega in nujnega očiščenja kulture vsakršne izključujoče ideologije in podtikanj preračunljive politike.«
France Balantič je bolj pesnik kot kar koli drugega
Ko beremo pesmi Franceta Balantiča, še posebej v njegovem poznem novembru, ne moremo drugače, kot da njegovi poeziji priznamo veličino in slovenska književnost bi bila osiromašena, če bi jo zamolčevali še naprej, ker se je tako kot mnogi verni fantje priključil domobrancem. France Balantič je bolj pesnik kot kar koli drugega.
Zato naj v razgaljenih srcih vzkalijo semena rož in trav:
Razgaljeno srce zdaj mirno čaka,
da rož in trav semena v njem vzkalijo -
prečudne dobre sile v meni spijo.
(6. sonet iz cikla Venec)