Tudi na Uncu ohranjajo spomin na generala Rudolfa Maistra Vojanova

Objavljeno: .

 pa221495.jpg - 48.29 Kb               pa221507.jpg - 31.60 Kb

 p3281088.jpg - 33.09 Kb

Postroj Maistrovih dragonarjev v dvorani gasilskem domu na Uncu

Kamnik in kraji na Štajerskem niso edini kraji v Sloveniji, ki ohranjajo spomin na generala Rudolfa Maistra. Še posebej se za ohranjanje spomina na velikega Slovenca trudijo na Uncu, kjer je general preživel zadnje dni svojega življenja.

 dsc01667.jpg - 33.91 Kb

Zbor unških gasilcev pred gasilskim domov, kjer je tudi spomenik Rudolfa Maistra
 
pb210290.jpg - 30.01 Kb 
Bogdan Urbar, podpredsednik NDD general Maister in predsednik Prostovoljnega gasilskega društva Unec na podelitvi priznanj Rudolfa Maistra v Kamniku novembra 2011.
 
 
Unčani so vedno spoštovali generala Maistra in ohranjali spomin nanj in njegova dejanja. Unški gasilci so tudi pospremili generala Maistra ob njegovi smrti na Uncu. Novembra meseca 2011, ob državnem prazniku spomina na Rudolfa Maistra, je Prostovoljno gasilsko društvo Unec prejelo priznanje Rudolfa Maistra za dolgoletno vzorno negovanje zgodovinskega spomina na  generala Maistra že od generalove smrti na Uncu leta1934. Poleg organizacije mnogih kulturnih prireditev, v njegov spomin je društvo pred gasilskim domom postavilo doprsni kip Rudolfa Maistra  in spominsko obeležje Maistrovim borcem z Notranjske.

p3281086.jpg - 32.53 Kb  

Arne Kozina - predsednik NDD general Maister Unec

Na Uncu se čuti, da je spomin na Maistra še kako živ, saj se je gasilskemu društvu pridružilo tudi Notranjsko domoljubno društvo general Maister, podružnična osnovna šola Rudolfa Maistra na Uncu, posluh za obujanje tradicije uporništva in domoljubja pa ima podjetje Kovinoplastika Lož d.d., ki ima na Uncu eno od svojih tovarn, kjer so tudi postali obeležje velikemu slovenskemu generalu. Obletnice dneva generalove smrti, ki je sedaj tudi državni praznik, in generalovega rojstnega dne so priložnost za množična srečanja krajanov. Poleg tega so na Uncu tudi množično obiskani Maistrovi večeri, vsako leto v začetku aprila organizirajo tudi Maistrov pohod in tek na Rapalsko mejo, ki se ga udeleži več kot 500 udeležencev.

         p3281090.jpg - 33.67 Kb p3281092.jpg - 31.06 Kb

Izjemnega pomena pa je prenašanje tradicije mlado generacijo Unčanov, saj učiteljice iz podružnične šole vključujejo svoje učence prav v vse prireditve, ki so posvečene spominu na Rudolfa Maistra.

unec_1.jpg - 21.00 Kb

Prizadevni organizatorji kulturnega in društvenega življenja na Uncu: Bogdan Urbar, podpredsednik NDD general Maister in predsednik Prostovoljnega gasilskega društva Unec, Jože Tišler, podpredsednik Zveze društev general Maister, Majda Palčič Marc, podpredsednica NDD general Maister Unec, Arne Kozina, predsednik NDD general Maister Unec, in Karmen Petrič, tajnica NDD general Maister Unec.

Unčani so lahko svetel zgled drugim slovenskim krajem, ki ga je potrebno posnemati. Priporočamo, da vam, da se na poti proti slovenskemu morju ustavite na Uncu, se pred gasilskim domom poklonite generalu in pesniku Vojanovu, ogledate stalno razstavo. Če pa vam čas dopušča, vam priporočamo, da se odpravite proti Hribcem, kjer so še vedno dobro ohranjeni ostanki utrdb na nekdanji meji z Italijo, ki je bila krivično določena z Rapalsko pogodbo po končani prvi svetovni vojni.

----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Povojni poboji na Kamniškem

Objavljeno: .

anton stele.JPGHUDE JAME SO TUDI V KAMNIŠKI OBČINI

Od osamosvojitve Slovenije, od leta 1991 dalje, je dan pred Dnevom mrtvih pri kapeli v Kamniški Bistrici spominska maša za vse žrtve druge svetovne vojne. Maša ni namenjena le žrtvam med vojno, temveč predvsem tistim, ki so življenje izgubili na kamniškem področju v množičnih pobojih po končani vojni. Število teh je nekaj tisoč!

O teh pobojih sem že dvakrat pisal v Kamniškem Občanu, prvič leta 2002[1] drugič pa marca 2009. Zadnji zapis ponovno v celoti objavljam iz razloga, da se te tragične in grozljive dogodke ne pozabi ali ne pomete pod preprogo. Demokratična koalicija DEMOS, ki je prva leta po osamosvojitvi imela večino v Občinskem svetu, je sicer uspela, da so se postavili železni križi na nekatera grobišča (ne pa na vsa!), in da se je leta 1996 imenovala Komisija za popis žrtev druge svetovne vojne na Kamniškem, ki je delo odlično opravila z izdajo »Zbornik žrtev 2. svetovne vojne v Občini Kamnik«, vendar se vse do danes od aktualne oblasti ni storilo nič omembe vrednega.


[1] Stele; Tone. 2002. Tito in Dan mladosti. Kamniški občan 41 (12). Kamnik: Občina. Prepis člnaka dostopen tudi na spletnem naslovu Http://www.demos.nakamniskem.si/zabelezeno/118-tito-in-dan-mladosti.

Lokacija grobišč v Kamniški Bistici

Nedavno javnosti preko medijev posredovana slikovna reportaža o množičnem grobišču pri Hudi jami v rovu Barbara pri Laškem, v kateri je (do sedaj) najdenih nekaj sto ostankov žrtev povojnih pobojev, ima velik odmev ne le v Sloveniji, temveč tudi v drugih predelih nekdanje Jugoslavije. Prizori, ki normalnega človeka resnično pretresejo, so zares zastrašujoči. Taki zločini, ki so se dogajali na naših slovenskih ozemljih in s slovenskimi krvniki, zaslužijo vsesplošno obsodbo, zlasti zato, ker so se dogodili že po končani vojni in brez vsake možne obrambe.

Ne smemo pozabiti, da imamo tudi v kamniški občini veliko povojnih grobišč, ki so po številu žrtev med največjimi v Sloveniji, saj leži v njih nekaj tisoč nesrečnikov. Ta grobišča so v Podgorju, na Zapricah, južno od tovarne Titan, za reko Bistrico v Godiču, pri Sidolu v Tuhinjski dolini, vsekakor največja pa so na Kopiščih v Kamniški Bistrici. Takratna komunistična totalitarna oblast ni imela usmiljenja z nobeno žrtvijo. V teh »hudih jamah« ležijo Slovenci, Hrvatje, Srbi, Črnogorci, Nemci, Avstrijci,…, vojaki, civilisti, duhovniki, otroci, ženske, starci… Lansko jesen je Republiška komisija za evidentiranje prikritih grobišč v Kamniški Bistrici s sondiranjem preverila resničnost obstoja teh in z odkopom prišla do kupov človeških kosti.

Kot očividec iz tega tragičnega obdobja v maju leta 1945, sem leta 2002 v Kamniški Občan zapisal: Spominjam se dolge kolone pešcev in konjskih vpreg, ki se je kmalu po končani vojni vila skozi glavne kamniške ulice od Šutne proti Grabnu, v kateri so bili samo starci, ženske in veliko otrok vseh starosti. Na čelu kolone je hodil in glasno molil pravoslavni pop v značilnem oblačilu in z dolgo brado, kolono pa so obkrožali partizani s puškami v rokah. Meščani smo stali pred hišami in nemo opazovali žalostni sprevod. Verjetno bi ta dogodek kot šestletni otrok pozabil, če ne bi moj oče izrekel nepozabni stavek: zapomnite se, otroci, vse te revčke bodo pobili. Kasneje, kadar sem šel z očetom v Kamniško Bistrico, mi je vedno pokazal travnate gomile na Kopiščih, se prekrižal in rekel, tukaj ležijo tisti revčki.

Kmalu po tem dogodku so morali številni kmetje prevzeti v rejo vsaj enega konja. Tudi nam so dodelili enega. Bil je šarec manjše rasti in zelo prijazen, hitro se nam je prikupil, zato smo bili otroci zelo žalostni, ko so ga po kakem mesecu odpeljali ( menda v Italijo za meso). Marsikatera kočija ali zapravljivček iz tiste žalostne kolone pa se še danes pojavi v sprevodu ob Dnevu narodnih noš.

Kamničani vemo kar za nekaj občanov, ki so sodelovali pri povojnih pobojih, nekaj od njih je še vedno živih. Trdnih dokazov o njihovem sodelovanju, ki je bil velikokrat tudi prisiljen, pa ni, zato o kaki ovadbi ne moremo razmišljati. Nesporno je le to, da so ukazi o likvidaciji prišli od tedanjega vrha slovenske in jugoslovanske oblasti.

Za te storjene grozovite zločine proti človeštvu in lastnemu narodu je potrebno ugotoviti glavne krivce, individualne in skupinske, žrtvam pa omogočiti, da se jih človeško pokoplje.

Sam imam po tolikih letih še vednoživo pred očmi omenjeno kolono žrtev (predvsem otroke), zato čutim moralno dolžnost, da o njej ne molčim.

V letu 2002 sem objavljeni članek takole zaključil:

Zločin je zločin, ne glede kdo ga je storil. V Haagu sodijo tako napadalce kot napadene. Taki zločini tudi ne zastarajo. Ni važno ali so se storili včeraj, pred nekaj leti, ali nekaj desetletji. Dobra dela jih ne operejo. Tudi glede Tita se bomo morali odločiti, ali ga bomo častili kot ikono, ali pa bomo (radi ali neradi) priznali, da je bil velik grešnik.

Tekst: Tone Stele

Fotografija in grafična oprema: urednik

Litanije slovenskih mučencev

Litanije slovenskih muencev