Tone Stele: Tito in Dan Mladosti

Objavljeno: .

Spominska maa 25. maj naj bi bil rojstni dan Tita, dolgoletnega predsednika razpadle Jugoslavije. Ta dan se je proslavljal kot Dan mladosti z različnimi manifestacijami, osrednja prireditev pa je bila Titova štafeta, ki se je pričela že nekaj dni pred tem dnevom na različnih krajih države, zaključila pa se je v Beogradu »pred našim dragimTitom«. Štafeta je »živela« še nekaj let, dokler se tej manifestaciji niso najprej odrekli slovenski mladinci.

Tito in Dan mladosti sta bila pozabljena skoraj dvajset let. Sedaj pa prihajajo Titove slike in kipi iz ropotarnic ponovno na vidna mesta, odpirajo se Titovi lokali, Dan mladosti pa oživljajo nekateri posamezniki in organizacije. Ena takih prireditev je bila 25. maja pred osnovno šolo Toma Brejca v Kamniku. Imenovala se je: Dan mladosti – športno zabavni program za vse »mlade po srcu«. Organizator prireditve je bil Mladinski center Kamnik.

Vsekakor pa je Tito sporna oseba.Ves čas njegovega vodenja države smo bili prepričani (tudi zaradi pedagoške vzgoje v šoli in medijskega obveščanja), da jo vodi najboljši. V državi je bil mir in socialna blaginja, politično in vojaško smo bili neuvrščeni (to nas je tudi drago stalo), v svetu sta imela tako Tito kot država vidno vlogo.

 

Temni oblaki nad našo domovino

Objavljeno: .

(avtorica zapisa: Tina Romšak)

Tina Romšak, upokojena profesorica slovenskega jezika in svetovne književnosti na kamniški gimnaziji

 

 

Ko me je prijatelj Milan Windschnurer poklical po telefonu, sem vedela, kakšno bo sporočilo. V dvomih o možnostih sem privolila, da ob dnevih, ko se globlje spominjamo vseh rajnih, spet povem nekaj misli, ki morda ne bodo samo moje, in bomo skupaj vrednotili čas.

 

 

 

 

 

Troje temnih oblakov, ki me posebej vznemirjajo, vidim nad našo domovino.

 Prvi, še vedno sta živa zamolčanost in neobžalovanje tolikerih povojnih zločinskih smrti, razčlovečenosti, mučenj, ponižanj in trpljenja. Kar se v otroka vsadi, nekateri ta dejanja še pomnimo, ne izgine nikoli.

Cankar je zapisal: »taka krivica je kakor greh zoper svetega Duha: ne na tem, ne na onem svetu ni odpuščena. Neizbrisljiva je, nepozabljiva.«

Ta prelepi bistriški zatrep je bil priča tolikim skrivnostim, ne samo nasilnim smrti, tudi hrepenenja mladih, pastirjev, drvarjev, gornikov, po svobodi, višavah, k soncu, v skale, »kamor,« kot je zapisal alpinist, »zaidejo le divjad, gonjači in tisti redki samotarji, ki se jim je svet zameril.« Mnogim od njih so sanje zaledenele v plazovih, zdrsih s sten; mnogim je bila ta kapelica poslednji planinski pozdrav in blagoslov. Zato je zame bistriški konec sveti kraj, v katerega sem ujela velik del svoje mladosti in sanj.

 

 

 

Profesorica Romšakova in Milan Windschnurer s patrom Petrom, Sveto mašo v spomin na žrtve povojnih pobojev so darovali pater Peter iz Kamnika, Jože Tomšič iz Tuhinja, profesor dr. Janez Juhant in Danijel Kaštrun iz Sel (od leve proti desni).

 Druga temnost, ker je danes tudi praznik slovenskega knjižnega jezika, je tujskost na naših tleh, reklamnih, znanstvenih sporočil, saj celo na nekaterih fakultetah uvajajo angleški jezik kot edino znanstveno neposredno komunikacijo med raziskovalci in študenti. Da o jezikovnih razmerjih med mladimi molčim. Kdor bo raziskoval to komunikacijo, se bo seznanil z vsemi znanimi in na novo nastalimi vulgarizmi Balkanskega in Apeninskega polotoka. Ta jezik ima še neznanske možnosti razvoja.

Po vseh naših mestih, njihovih ulicah, kot so Trubarjeva, Cankarjeva, Prešernova, visijo tujinski izveski, a nikogar od oblastnikov ni, ki bi jih ukazal vreči v smeti in zahteval slovenska imena, kapitalu navkljub. A pred dnevi umrli Tone Pavček je pel v slovenskem jeziku, najlepšemu med vsemi, tako lepo pesem, da se človeku zasolzi oko.

S to tematiko je povezana moja naslednja, tretja stiska. Kam vodi pot našo mladino? Katere so vizije, ki jim sledijo? Ali pozitivnih ni? Pri nekaterih res ne. Uživaj, žuriraj! Šolo izdelaj s čim manj napora. Čemu bi brskal po knjigah, buljil vanje, če pa da najhitrejše odgovore že internet. Tudi vsebine pomembnih literarnih del, važnih za razvoj duše, jezika, razgledanosti, doživljanja…

 

 

 

Ob sklepu bi vprašala, ali seže človeško dostojanstvo tudi preko smrti, zlasti če ni bilo sodno zaznamovano? Ali so varuhi človekovih pravic zadolženi in plačani tudi za vrnitev le-tega ter dostojen pokop in spomin ali samo za drugačne, odpisane, tudi za neplačane in socialno nezavarovane delavce in njihove lačne otroke? In druge družine, ki trpijo zaradi nenasitne grabežljivosti novodobne gospode?

 

Cankar: »Greh je ležal na njegovi duši, in vse solze ga niso mogle izprati, zdrknile so ob njem kakor ob trdem kamnu…«

 

Ali ga bodo povzročitelji vsega zla kdaj zaznali? Če ne zdaj, pa v prihodnje, saj je »srce pravičen sodnik in ne pozna malenkosti.«

Obeležitev 22 let demokratičnih sprememb

Objavljeno: .

Lojze Peterle, predsednik osamosvojitvene vlade: Odpreti je treba višjo igro, igro za Slovenijo!"

koevje.jpg - 44.99 Kb

16. maja 2012 je v Kočevju potekala osrednja slovesnost ob dvaindvajseti obletnici demokratičnih sprememb in ustanovitvi Maneverske strukture narodne zaščite, ki pomeni rojstni dan slovenske vojske. Objavljamo govor, ki ga je imel Lojze Peterle, predsednik osamosvojitvene vlade.

Slovesnosti se je organizirano udeležila tudi številna skupina članov Društva Demos na Kamniškem, ki je kolektivni član Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve - VSO. Več o prireditvi v Kočevju, , kjer so razvili prapor VSO, ki so ga predali Ivanu Omanu, častnemu predsedniku VSO, in Slavku Kmetiču, predsedniku VSO, si lahko preberemo v tedniku Demokracija.

Dvignimo glave in ponosni izobesimo slovenske zastave

Pred dvaindvajsetimi leti so se maja v Sloveniji zgodila odločilna dejstva. Zaradi njih so naše sanje o svobodi postale resničnost. Tu smo se zbrali, da jih ponosni na Slovenijo z jasnim spominom praznujemo. "Živeti hočemo v suvereni državi slovenskega naroda" smo maja 1989 zapisali v Majniški deklaraciji. 16. maja 1990 je prisegla prva demokratično izvoljena slovenska vlada. To je bil eden od temeljnih aktov resnične osvoboditve Slovenije. Polna osvoboditev se nam ni zgodila leta 1945, ampak v letih 1990 in 1991. Tako se je izreklo Ustavno sodišče Republike Slovenije.

Nič več OŠ Toma Brejca

Objavljeno: .

V novo šolo z novim imenom!
Obnova osnovne šole Toma Brejca v Kamniku se počasi končuje.
Povsem na mestu je vprašanje, zakaj ne spremenimo tudi poimenovanja šole.


Pred dnevi sva se srečala z Janezom Jegličem. Večina starejših občanov se ga spominja kot dolgoletnega kamniškega sodnika, meni pa je ostal v spominu kot prvi predsednik nadzornega odbora občine Kamnik v prvem mandatu po uveljavitvi lokalne samouprave. Gospoda sodnika še vedno zanimajo ključna družbena vprašanja v naši občini, predvsem pa upa, da bo pravočasno seznanjen z datumom slovesnega odprtja nove šole. Bila sva enotnega mnenja, da si Kamnik zasluži moderno šolo, oba sva prepričana, da takšna šola v resnici tudi nastaja. Kljub vsem časopisnim polemikam pred samim začetkom gradnje in delno tudi v času gradnje. Morda je sreča tudi v tem, da se šola gradi s skrbnim vodenjem in ob strogem nadzoru preizkušene ekipe kamniških gradbenikov. Ni zanemarljivo tudi to, da šolo gradi domače kamniško podjetje, ki je eno redkih preživelo tranzicijo v gradbeništvu. Šolo bomo torej dobili, bo lepa, prostorna, skratka vse v superlativih.

Ostaja pa ime šole, ki tudi potrebuje prenovo, stik z današnjimi časi, odmik od totalitarnega obdobja, ko so se izobraževalne ustanove poimenovale po ljudeh iz obdobja revolucije in povojne izgradnje enopartijske oblasti. Takrat je bilo še posebej pomembno, da se je družbeno ustrezna vzgoja začela že zelo zgodaj v mladosti. Šolarji morajo poznati, kaj je povezano z imenom, ki ga šola nosi. Tisti, ki smo nekoč obiskovali Frana Albrehta in potem še gimnazijo, smo sosednjo šolo, v kateri smo imeli tudi telovadbo, poimenovali »ta stara šola«. Ne spomnim pa se, da bi v pogovorih sploh kdaj omenjali Toma Brejca. Modra le na športnih tekmah med kamniškimi šolami.

Litanije slovenskih mučencev

Litanije slovenskih muencev