Nič več OŠ Toma Brejca

Napisal Super User Objavljeno: .

V novo šolo z novim imenom!
Obnova osnovne šole Toma Brejca v Kamniku se počasi končuje.
Povsem na mestu je vprašanje, zakaj ne spremenimo tudi poimenovanja šole.


Pred dnevi sva se srečala z Janezom Jegličem. Večina starejših občanov se ga spominja kot dolgoletnega kamniškega sodnika, meni pa je ostal v spominu kot prvi predsednik nadzornega odbora občine Kamnik v prvem mandatu po uveljavitvi lokalne samouprave. Gospoda sodnika še vedno zanimajo ključna družbena vprašanja v naši občini, predvsem pa upa, da bo pravočasno seznanjen z datumom slovesnega odprtja nove šole. Bila sva enotnega mnenja, da si Kamnik zasluži moderno šolo, oba sva prepričana, da takšna šola v resnici tudi nastaja. Kljub vsem časopisnim polemikam pred samim začetkom gradnje in delno tudi v času gradnje. Morda je sreča tudi v tem, da se šola gradi s skrbnim vodenjem in ob strogem nadzoru preizkušene ekipe kamniških gradbenikov. Ni zanemarljivo tudi to, da šolo gradi domače kamniško podjetje, ki je eno redkih preživelo tranzicijo v gradbeništvu. Šolo bomo torej dobili, bo lepa, prostorna, skratka vse v superlativih.

Ostaja pa ime šole, ki tudi potrebuje prenovo, stik z današnjimi časi, odmik od totalitarnega obdobja, ko so se izobraževalne ustanove poimenovale po ljudeh iz obdobja revolucije in povojne izgradnje enopartijske oblasti. Takrat je bilo še posebej pomembno, da se je družbeno ustrezna vzgoja začela že zelo zgodaj v mladosti. Šolarji morajo poznati, kaj je povezano z imenom, ki ga šola nosi. Tisti, ki smo nekoč obiskovali Frana Albrehta in potem še gimnazijo, smo sosednjo šolo, v kateri smo imeli tudi telovadbo, poimenovali »ta stara šola«. Ne spomnim pa se, da bi v pogovorih sploh kdaj omenjali Toma Brejca. Modra le na športnih tekmah med kamniškimi šolami.

Toda, kdo pa sploh je Tomo Brejc? Kakšne pa so njegove povezave z našim mestom, kaj so njegove zasluge za napredek našega mesta? Brejc je bil eden od profesionalnih stalinističnih revolucionarjev. To se da dokazati z njegovim delom in njegovimi funkcijami. Za to dokazovanje je dovolj, da uporabimo vire in literaturo iz obdobja prejšnje družbene ureditve, ki je nastala po koncu druge svetovne vojne. Brejca prav ta literatura prikazuje kot organizatorja prvih in po obsegu majhnih akcij proti okupatorju, ki jih poznamo pod imenom »kamniška vstaja«, ki so bile na poziv Komunistične partije Jugoslavije izvedene po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo, kar je bilo skladno tudi z direktivami Kominterne, da evropske komunistične stranke takoj priskočijo na pomoč napadeni državi. Kamniški zbornik je ob 20-letnici začetka vojne (letnik 1961) objavil spomine pričevalcev, ki so tako ali drugače sodelovali pri organizaciji teh prvih akcij v letu 1941. Skupna značilnost vseh pričevanj je poveličanje in pogosto tudi precenjevanje pomena odločitev in dejanj, ki so jih komunisti izvedli za ‘osvoboditev naroda’. V teh zapisih tudi izvemo, kako so si takratni komunisti predstavljali danes tako opevano pluralno in množično Osvobodilno fronto. Tomo Brejc, ki ga je vodstvo Komunistične partije Slovenije zadolžilo, da organizira vstajo na Kamniškem, je zapisal naslednje:

»Vendar moram resnici na ljubo povedati, da v teh prvih dneh še nismo ustanavljali odborov OF (Osvobodilne fronte) v takem smislu, kot jih poznamo kasneje. Vsaj jaz se tega ne spominjam in kolikor mi je znano, vedo isto povedati tudi drugi preživeli borci. /…/ Najprej je vsa organizacija vstaje slonela na članih Partije, od katerih je bila večina povezana z ljudstvom, in se je še dalje povezovala s poštenimi, socialno naprednimi in narodno zavednimi ljudmi. Te povezave pa so bile »/…/ dejansko prvi začetki organizacije OF na Gorenjskem. Ta se je pozneje formirala prav iz njih in je zanjo tvorila temeljno jedro.«

Brejčev zapis zelo jasno pojasnjuje, s kakšnimi nalogami ga je KPS poslala na Kamniško. Lahko ga celo pohvalimo, da je edini v takratni okupirani in razkosani Sloveniji dosledno izpolnil partijske naloge in pravzaprav edini tudi uspel organizirati prve sabotažne akcije. Seveda pa nas zanimajo tudi posledice njegovega delovanja na Kamniškem. Smo zato imeli več svobode, je bil nemški okupator prisiljen omiliti raznarodovalno politiko in omehčati policijski pritisk nad prebivalstvom? Tega partijska literatura ne potrjuje, preberemo pa lahko nekaj bolj tragičnega – množične aretacije in predvsem veliko število talcev.

Prvi val aretacij sledil takoj po ‘vstaji’. Tedaj so na Kamniškem zaprli okoli 200 ljudi, ki bi lahko sodelovali pri akcijah vstaje, bodisi da so jih poznali kot sumljive, da so simpatizerji komunistov, narodno zavedni, novemu režimu nenaklonjeni ali celo sovražni, znani kot prijatelji tistih, ki so odšli v partizane, v naslednjih dneh pa so zaprli precej udeležencev vstaje, kar je vsekakor bila zasluga njihovih zaupnikov, delno pa verjetno tudi priznanja posameznih zapornikov, da so pod pritiskom za koga priznali, da je bil v zvezi z vstajo. Nemci so dokaj natančno pretehtali večino zaprtih in jih razdelili v dve skupini: v eno, ki je po njihovem mnenju sodelovala v vstaji, in v drugo, ki ni. Eno so poslali postopoma v smrt, drugo pa v prevzgojno taborišče Krieselsdorf pri Spittalu na Koroškem. Ene so nato ‘prevzgajali’ pol leta, druge pa le tri mesece, nakar so jih spustili domov. Prve usmrtitve avgusta 1941 so bile tako izvedene takoj po pričetku vstaje, prvi talci pa so bili ustreljeni samo zaradi tega, ker so bili osumljeni, da so komunisti ali da so sodelovali v pripravah na vstajo. Ugotovilo se je, da so na Gorenjskem Nemci že avgusta 1941 ustrelili 50 talcev. Vprašamo se zato, kakšni so bili cilji takšnega delovanja prvih partizanskih enot, ki je povzročilo toliko smrti in prineslo žalost predvsem v mnoge, če si spet sposodimo Brejčeve besede, »poštene, socialno napredne in narodno zavedne« delavske družine.

Zato lahko zaključimo z opisom del in nalog, ki jih je na Kamniškem opravljal Tomo Brejc po naročilu vodstva Komunistične partije Slovenije. Lahko se prepričamo, da nam še vedno za ime šole vsiljujejo spomin na človeka iz totalitarnega obdobja, ki je posredno odgovoren za številne smrti ljudi, ki so bili predani delavstvu, delavski solidarnosti in so verjeli v bolj pravično družbo. Nihče pa ni poskrbel, da bi se skupaj z Brejcem pravočasno umaknili na varno in se tako izognili trpinčenju ali celo smrti. Bil je torej politični vodja revolucionarnega boja, služil je ideologiji ene politične stranke – komunistične partije, skrbel je, da so bili partizanski borci ves čas indoktrinirani s partijskimi in revolucionarnimi cilji, partizanske enote pa izrazita komunistično-revolucionarna vojska za vodenje revolucionarnega boja, ki je nekaj bistveno drugega od ‘čistega’ vojevanja.

Mar današnji rod potrebuje spomin na mračno in krvavo obdobje vzpostavitve in utrjevanja partijske vladavine? Odgovor je jasen: Tega si ne zaslužijo otroci, katerih prihodnost se v naših izobraževalnih institucijah gradi danes. Načelno stališče naj velja, da se javne ustanove ne morejo poimenovati po eksponiranih akterjih totalitarnega komunističnega režima.

Kamničani smo lahko ponosni na številne osebe, ki so s svojim delom pomembno prispevale k razvoju znanosti, na področju literarne ali likovne umetnosti. Pomislimo na Jurija Japlja, slovenskega pesnika, jezikoslovca, prevajalca in duhovnika, ali dr. Franceta Steleta, umetnostnega zgodovinarja, konservatorja, profesorja, likovnega kritika, urednika in pisca.

Bolj pogumni celo razmišljamo, da je prišel čas, da se s poimenovanjem šole po Francetu Balantiču poklonimo spominu na največjega slovenskega pesnika 20. stoletja, ki je bil rojen nedaleč stran od šole in je tam v Novem trgu ob Kamniški Bistrici tudi preživljal svoja otroška leta. Jožef Pavlič, ki je za tednik Družina opisal dogajanja ob 65. obletnici pesnikove smrti, je med drugim povzel besede akademika dr. Janka Kosa 28. novembra 2008 na slavnostni akademiji v Domu kulture v Kamniku. Takrat je Janko Kos povedal, »da je Balantičeva poezija ‘čista’ in ‘brez ideoloških prvin’. Pri pisanju pesmi je bil ‘zvest samemu sebi in čisti poeziji’. Predstavlja ‘tip visokega pesništva, združuje izpovedovanje in oblikovanje’, svojo pesniško izpoved ‘prekriva z lepoto.« »Balantič sodi med največje slovenske pesnike,« je zatrdil govornik. Je »klasik, ki je moderen, oziroma moderni avtor, ki je klasik’.« Janko Kos je tudi poudaril, da je Balantičev Sonetni venec »nekaj najvišjega po Prešernovem Sonetnem vencu, edini vreden Prešerna, ga dosega.« Akademik Kos je predstavitev pesnika zaključil z besedami, da je France Balantič »vznemirljiv pesnik«, ki »daje človeku misliti, priteguje, vabi k refleksiji. Vznemirljiv je tudi s svojo erotično izpovedjo, medtem ko so sodobni pesniki prej dolgočasni. Njegove pesmi so še vedno sodobne in lepe.«

Predlog, ki ga pošiljam v presojo javnosti, je jasen. Čas je, da nehamo slaviti neslavno preteklost, ki naš narod razdvaja in mu jemlje energijo za delo in ustvarjalnost. Vse vpletene strani v državljanski vojni naj končno priznajo svoje napake in nečastna dejanja, nam končno pustijo živeti naše življenje. To je, tako sporočilo nam prinaša tudi misionar Pedro Opeka, prvi korak na poti k narodni spravi, ki nas lahko edina popelje iz globoke moralne narodne krize. Potrebujemo nove zglede. Ponovno veljavo je potrebno dati vrednotam, ki so jim sledili Japelj, dr. Stele in Balantič.

Nova šola si zasluži novo ime. Moje upanje je veliko, verjamem, da bodo odločevalci to zmogli. Ne gre za njih same, gre za naše otroke in vnuke, ki potrebujejo prave zglede in navdih. Čas poklicnih revolucionarjev, ki so za seboj puščali trupla in žalost, je dokončno mimo, prihaja čas ustvarjalnih ljudi, ki bodo nosilci napredka in duhovne blaginje.

Igor Podbrežnik