Marjeta Humar: Rudolf Maister in slovenstvo

Objavljeno: .

HUMARMineva dvajset let, ko smo prvič praznovali občinski praznik, ki je posvečen spominu na rojstvo velikega Slovenca in Kamničana, generala Rudolfa Maistra. V Kamniškem občanu št. 7, ki je izšel 11. aprila 1996, je dr. Marjeta Humar, ki je bila takrat podpredsednica občinskega sveta in predsednica komisije za določitev datuma občinskega praznika, objavila prispevek z naslovom Rudolf Maister in slovenstvo, ki je še kako aktualen za današnji čas.

»Pogledi na ljudi se spreminjajo. V različnih časih se enaka dejanja in lastnosti različno ocenjujejo. Zlasti o pomembnih ljudeh se sodi pod vplivom dnevne politike, vodilne stranke, koristi vladajoče skupine ljudi ipd. Med take osebnosti sodi tudi Rudolf Maister, general, domoljub, pesnik, slikar, zbiratelj redkih slovenskih knjig, človek, okoli katerega so se zbirali slovenski kulturniki, skratka: ena osrednjih osebnosti v prvi četrtini dvajsetega stoletja na Slovenskem.

Za nekatere ljudi v polpreteklem času je bil Maister protirevolucionar in zatiralec ljudskega upora - zato zelo sporna osebnost, o kateri se v šolah skorajda ni govorilo, čeprav je kot general s svojo odločno vojaško akcijo po koncu prve svetovne vojne za slovenstvo ubranil Maribor in severovzhodno Slovenijo. Drugi so ga »kovali v nebo, ga imeli za izbranega vodnika, poosebljenje slovenske nacionalne osamosvojitve, velikega vojaškega poveljnika, pa hkrati za samosvojega, samovšečnega častnika, ki se ne meni za zakone in dogovore ter se ne podreja zakonitim oblastem,« piše o njem poznavalec Bruno Hartman. Maister je bil karizmatična osebnost za vojake, kijih je s svojimi ognjevitimi govori, pa tudi z neizprosno neuklonljivostjo znal povesti v boj, nečimrn povzpetnik za kolege oficirje, saj se je za generala oklical kar sam. Za nemške nacionaliste je bil Rudolf Maister poosebljeno zlo, saj jim je odvzel del ozemlja. Zgodovinar France Klopčič je v polpreteklem času o njem zapisal, da je Maister pravi primerek kulta osebnosti. »Jugoslovanskim nacionalistom je bil utelešenje narodnih in državotvornih vrednot, slovenski socialistični, zlasti komunistični levici pa buržoazni militarist in kontrarevolucionar...« (Bruno Hartman v delu Rudolf Maister, zbirka Znameniti Slovenci, Partizanska knjiga, Ljubljana, 1989)

Vse ocene te zanimive osebnosti še živijo in bruhajo občasno na dan, tudi v Kamniku, kjer se je Maister 29. marca leta 1874 v hiši na Šutni rodil in v mestu preživel samo šest let svojega otroštva (družina se je namreč zaradi očetove službe pri t.i. finančni straži pogosto selila), v mestu, ki je generalu Maistru postavilo spomenik v sedemdesetih letih, ko je bilo to še politično zelo sporno dejanje. V Mariboru so to storili šele v osemdesetih letih. Po Maistru sta poimenovana ena od kamniških ulic in srednješolski center. Od decembra 1995 dalje pa se po sklepu občinskega sveta praznuje Maistrov rojstni dan kot kamniški občinski praznik.

Določitev Maistrovega rojstnega dne za občinski praznik ima več utemeljitev. Prvi razlog za tako odločitev je gotovo Maistrov pomen za slovensko državnost, počastitev Maistra kot nacionalista v najplemenitejšem pomenu besede, samostojno nacionalno mislečega človeka, ki nam je ubranil del ozemlja, ki bi bil sicer za slovenstvo izgubljen. Drugi razlog pa je Maistrova kulturniška dejavnost, ki ga povzdiguje nad marsikatero osebnost. Maister je bil tudi pesnik, slikar, zbiratelj redkih slovenskih knjig, kulturni organizator..., kar bo lahko oplemenitilo dejavnosti v obnovljeni Maistrovi hiši na Šutni. Kot vojak in politik je bil Maister drzen, neizprosen, skrajno načelen, ognjevit govornik, kot pesnik izraža veselje do življenja, uživanja, domoljubje na humoren ali baladen način, poje pa tudi o žalosti, smrti. Pogosto v njegovi poeziji zazvenijo ljudski toni. Kot ljubezenski pesnik je pogosto igriv, ironičen, v domovinski pesmi pa se izrazijo druge strani, značilne za Maistra vojaka: drznost, odločnost:

Zdaj tvoj je dan – zavihti meč jeklen,

da se zarije v kri in dob zelen!

Zazveni pa tudi žalost zaradi padlih:

Krogle so trgale

pisane kitice,

da je kipelo do lin.

Joj, pa največkrat sta z nagljem zadišala

roženkravt in rožmarin.

Maister je prijateljeval ali pa se je poznal z večino slovenskih besednih ustvarjalcev svojega časa: z Murnom, Župančičem, Gregorčičem, Aškercem, Cankarjem, Stritarjem, Tavčarjem, Gradnikom, pa tudi z znanstveniki: Ivanom Prijateljem, Alfonzom Gspanom, Pajkom Nahtigalom. Kasneje so ga obiskovali člani slovenskega PEN-kluba: Josip Vidmar, tudi Kamničan Fran Albreht in drugi. Skratka: Maister je bil tudi v družabnem smislu središčna slovenska osebnost. Izkazal se je tudi kot kulturni organizator. Izdal je dve svoji pesniški zbirki, organiziral izdajo več literarnih almanahov in prvo slikarsko razstavo po prvi svetovni vojni v Mariboru. Razen s pesnikovanjem se je namreč ukvarjal tudi s slikarstvom.

Svojo slovenskost je izrazil tudi z načrtnim zbiranjem redkih slovenskih knjig. Njegova knjižnica, ki jo hrani Univerzitetna knjižnica v Mariboru, obsega okoli 6000 knjig.

Treba je reči, da je Maister tudi glede na svoj odnos do jezika nekaj posebnega. Spoštoval je jezik ljudstva, kjer je služboval. Tako se je v času službovanja na Poljskem naučil poljščine. V času, ko je prevzel poveljstvo v Mariboru, je uvedel slovenščino kot uradovalni in poveljevalni jezik. Tudi v vojaški šoli, ki je sodila pod njegovo poveljstvo, je bil učni jezik slovenski, po potrebi (zaradi učencev hrvaške in srbske narodnosti) pa je bila dopuščena uporaba srbohrvaščine. Maister je bil tako popolnoma drugačen od kasnejših častnikov Jugoslovanske ljudske armade, ki so bili Slovenci, pa so vse življenje »tolkli« nekakšno srbohrvaščino.« 

Tagi/značke: občina Kamnik Rudolf Maister Marjeta Humar občinski praznik Bruno Hartman

Litanije slovenskih mučencev

Litanije slovenskih muencev