Verena Perko: Verjamem, da je postopek poimenovanja potekal na način, ki zagotavlja demokratičnost

Objavljeno: .

Oglašam se, ker se čutim kot strokovnjakinja s področja kulture in kulturne dediščine dolžna javno oglasiti, v zadnjem času pa sem bila k temu večkrat tudi osebno pozvana. Obvezuje pa me tudi lastno mnenje, da izobražence določa njihova aktivna družbena vloga. V nasprotju z ustaljenim (slovenskim) prepričanjem pa ta vloga ni omejena le na opravljanje političnih funkcij in na podporo uradnim stališčem. Nasprotno, zdravju družbe je nujno potrebno odprto kritično razmišljanje ljudi svobodnega duha. Pri tem je dobro, da poznamo stališče sodobne teorije znanosti, ki priznava, da (politična) nevtralnost in objektivnost ni mogoča.

In medtem ko je iskanje resnice prepuščeno filozofom, sodobno znanost določajo etičnost in naravnanost v skupno dobro človeštva. Te ugotovitve še posebej veljajo na področju kulturne dediščine, ki je že po svoji definiciji konfliktno področje, za katero velja, da je do sprejemljivih rešitev moč priti zgolj po poti demokratičnega dogovarjanja in medsebojnega spoštovanja. Med drugim to izhodišče vodi tudi evropsko participativno dediščinsko politiko.

Začela bom z nesporno ugotovitvijo, da Balantičevo umetniško ustvarjanje sodi v sam vrh slovenskega ustvarjanja. Vsaj s tem smo razčistili! Ker imam zaupanje v kamniško občinsko oblast (in slovensko državo), verjamem, da je postopek poimenovanja potekal v skladu z zakonodajo in na način, ki zagotavlja demokratičnost izvajanja zakonskih osnov. Obudimo spomina: odlok je bil sprejet v skladu s poslovnikom Občine Kamnik; uprava je pripravila predlog, stekel je predpisan postopek usklajevanja s strankami in občinskim odborom, po usklajevanju je bil odlok sprejet na dnevnem redu občinskega sveta Kamnika in nato še Komende, sledila je enomesečna javna obravnava, ki je omogočila vsakomur in vsem, da se javno izrečejo za proti ali proti. Odlok je bil, če se ne motim, na končni obravnavi sprejet z vsemi glasovi. (Kolikor vem, je bil tedaj prisoten tudi novinar, ki je post festum očital postopku spornost in med drugim tudi trdil, da ni bilo javne razprave.) Kakorkoli, če bi bil prisoten kakšen opazovalec iz Združenih narodov, kakršni običajno spremljajo potek volitev v nemirnih afriških državah (in za kar v našem primeru ni bilo nobene prave potrebe), bi najbrž z vso pravico lahko na sedežu ZN poročal, da je postopek potekal povsem v skladu z legalnimi in legitimnimi sredstvi. Po objavi odloka o poimenovanju v Uradnem listu je bilo vodstvo knjižnice zavezano v zakonskem roku izvesti uredbo odloka. Po nasprotovanju na spletnem portalu je župan ustno zaustavil vse, kar je povezano s stroški. (Predvidevam, da je to storil ustno, ker bi pisno navodilo bilo v prekršku z legalno sprejetim odlokom in predvidevam, da bi v tem primeru hipotetični opazovalec poročal v ZN o kršitvah demokratičnih postopkov).

Do tu pravzaprav ni nič spornega. Razen imena nesrečnega kamniškega poeta, ki ga večina po pravici povezuje z nesmrtno poezijo in viški človeškega ustvarjanja, drugi pa zgolj s temno stranjo slovenske najtemnejše preteklosti. Ni potrebe, da bi na tem mestu ponavljala, v katero smer se je zasukala razprava. In ne bom razpravljala o tem, kdo so razbesnjeni ljudje (in kolko jih je), ki zahtevajo (in tudi nemudoma pričakujejo), da se jim bodo (skupaj z županom in občinskimi svetniki) uklonili vsi tisti, ki so po zakoniti poti in na demokratičen način odlok sprejeli. Trdim pa, da če je bila v postopku sprejemanja storjena kakšna proceduralna napaka, potem je prav, da se postopek ponovi. V tem primeru bi bila to županova obveza in ne zgolj deziderat. Če pa gre za vsebinsko nasprotovanje, pa to pomeni, da skupina z zahtevo po preklicu zakonito sprejetega odloka sili župana in občinsko oblast k preklicu nečesa, kar je legalno in legitimno sprejeto.

Ne vem, kako se bodo oblastniki odločili. Vem pa, kakšno priložnost bomo Kamničani zamudi. Poimenovanje knjižnice ni le priložnost, da izkažemo poetu zasluženo čast. Balantič je in ostane tudi brez kamniškega župana in občinskih svetnikov na Parnasu, kjer, upam tako, božanske muze prebirajo njegove verze skupaj s Homerjevimi, Dantejevimi, Goethejevimi in Puškinovimi pesnitvami. (Pa kakšna fajn pesnica je gotovo tudi zraven, recimo Ahmatova ali Cvetajeva).

Izgubili bomo mi. Kamničani. Slovenci. Ljudje. Ne le tisti, ki si želijo poimenovanja po Balantiču. Ti morda za malenkost manj kot tisti, ki hočejo poimenovanje preprečiti. Ušla nam bo priložnost, da osvetlimo presežno, nekaj, kar ljudi dela človeške, jih povezuje in jim odkazuje poseben prostor v bednem, skorumpiranem krvavem in nasilnem živalskem carstvu. Kamnik bo izgubil priložnost, da se osonči v zlatem siju človeško presežnega in se bo po lepi slovenski navadi raje še naprej valjal v blatu neskončnih očitkov in žalitev.

Svet je že dolgo tega prepoznal, da poti naprej ni moč zidati na premoči, nasilju in lažeh. Vsega tega je v izobilju v času vojna in revolucij. Od pamtiveka dalje. V nevihti neusmiljenih obračunavanj se je bilo vedno težko odločiti malemu človeku, kaj naj stori in v resnici je le malokomu dana ta možnost, da bi se v vojni vihri sam odločal. Danes je zelo lahko izreči, da je sodelovanje z okupatorjem slabo in je boj za svobodo dober, četudi je vse to tisočkrat res! Zato danes v svetu tudi najimenitnejši muzeji postavljajo razstave, ki govorijo o osebnih zgodbah, o trpljenju in stiskah zmagovalcev in premagancev. Zločine in ubijanje nedolžnih, mučenja, taborišča je brez trohice dvoma potrebno obsoditi. V vseh časih se je treba glasno izrekati v prid Dobrega, kajti zgolj enoglasno opevanje velikih zmag in sramotenje premaganih vidno pripomore k moči, ne vodi pa v demokratično in pravično družbo.

Dediščina je vir neprecenljivega učenja. Sodobna teorija trdi, da je današnjemu svetu, pijanemu od zmage in moči (ja, tudi Američanov na Bližnjem Vzhodu in Rusov v Ukrajini…) nujno potrebna katarza in streznjenje. Do tega pa se pride samo na ravni doživljanja osebnega trpljenja, ki nas vodi k notranjemu razmisleku in odločitvi proti nasilju in spopadom. Govoriti, odkrivati in obžalovati je sveta dolžnost vseh. Enako kot je treba vzpodbujati dialog in vzgajati za pogum, da preteklost in tragične dogodke poimenujemo s pravimi imeni. Kategorično je treba zavrniti vse tisto, kar poglablja sovraštvo in vžiga spore, kar pa še ne pomeni, da zamolčujemo zločine in skrivamo sramoto kolaboracije (na katerikoli strani).

Pesniki, kot so France Balantič, meni posebej ljub Dane Zajc ali preganjana Marina Cvetajeva, s svojim nesmrtnim pesniškim opusom omogočajo človeštvu prepoznavati presežno. Ustvarjajo vzporedne svetove, ki omogočajo, da ljudje preživimo somrak (političnih) bogov. Presežno je temeljni vzrok, da Roberto Benigni vsako leto sredi Firenc recitira (srednjeveškega) Danteja množici ljudi, ki požira njegove besede z zadržanim dihom in z solzami v očeh. In verjemite mi, da se razen literarnih zgodovinarjev nihče več ne spominja, ali je bil Dante nekoč izgnan iz Firenc, ker je bil bolj domač z rdečimi ali bolj na kratko s črnimi. In prav je tako! Dante je napisal nesmrtne stvaritve, ki Italijansko kulturo postavljajo v središče človeškega spomina. Kot je tudi Balantič postavil Slovence na zemljevid presežnega. (Težko bi pa to trdili za tiste, ki so mu odrekali božanskost ustvarjene besede z lažmi in obrekovanji.)

Presežno, zanosno in ponižno, tenko čuteče, obžalujoče in skesano, strahotno trpinčeno in hkrati vzhičeno je lahko edino učlovečeno človeško bitje. Sposobno je odpustiti in se spominjati, kesati se lastnih in tujih grozodejstev in se odreči drugemu v prid. Kdor tega ne doseže, se od zgodovine ni ničesar naučil in jo bo moral ponoviti.

Kamniškim občinskim možem pa dajem v razmislek besede Hannah Arendt, ki je šokirala »pravični svet« z izjavo, da Eichmann ni bil nikakršna »pošast«, kakor ga je skušalo prikazati izraelsko sodstvo. Bil je običajen birokrat, ki je brez razmišljanja opravil to, kar so od njega zahtevali nadrejeni.

Vir: casnik.si

 

Tagi/značke: občina Kamnik France Balantič preimenovanje knjižnice Verena Perko Hannah Arendt

Litanije slovenskih mučencev

Litanije slovenskih muencev