Anton Tomažič: Namesto z idejami o drobitvi slovenske desnice, bi bilo bolj koristno razmišljati o njenem zbliževanju in povezovanju

Resne sodobne politične stranke morajo vse svoje delovanje utemeljevati na nekih trajnih skupnih vrednotah in ideoloških izhodiščih, sicer lahko zelo razočarajo volivce, predvsem pa tudi svoje lastne člane. Njihova stališča morajo biti načelna in se ne smejo spreminjati glede na dnevno politiko ter trenutno prevladujoče javno, v medijih objavljeno, mnenje.

 

Diagnoza: Glavni vzrok za težave samostojne Slovenije je v nenehni politični nestabilnosti, katero ves čas skrbno nadzorujejo in razpihujejo stare sile, ki so bile sicer poražene na formalnem nivoju leta 1990. To jim uspeva preko pomembnih sistemov, kjer so obdržale svoj vpliv , ponekod pa ga celo povečujejo:  mediji, šolstvo, sodstvo, sindikati in posledično tudi javno mnenje.

Začelo se je že takoj po osamosvojitvi, ko je obstajala realna »nevarnost«, da bo Demos zmagal tudi na naslednjih volitvah in tako resno kot z nacionalizacijo, opravil tudi s pošteno privatizacijo in odvzemom privilegijev iz prejšnjega sistema. Najprej je bilo treba destabilizirati stranko SDZ, ki je imela dokaj »kooperativno« vodstvo (Rupel, Spomenka, Bučar in drugi heroji prejšnje «dvorne opozicije«), vendar dosti bolj »protikomunistično« članstvo. Ker je po zelo obširni, vsebinski, kvalitetni in odkriti razpravi (z glasovanjem) članstvo podprlo bolj desno usmeritev ter ni izvolilo Rupla & Co, se poraženci zaradi osebnih ambicij niso hoteli prilagoditi na novo izglasovani politični smeri in so množično izstopili ter ustanovili prvo novo »alternativno« - Demokratično stranko. (Vsaka čast Janši, ki se jim takrat ni pridružil!).

Čeprav je bila preimenovana stranka SDZ- Narodni demokrati takrat edina pravna naslednica prejšnje, so Demokrati s pomočjo predsednika Skupščine RS nezakonito takoj dosegli odvzem velikega dela sredstev za delovanje stranke in jih preusmerili na Demokratsko stranko (ki ni sodelovala na volitvah!). Naslednja velika nezakonitost (protiustavnost!) je bila s strani istih »demokratov« povzročena s tem, da »niso dovolili« izvedbe referenduma o volilnem sistemu (katerega so predlagali Narodni demokrati), čeprav je bil po zakonu obvezen – saj je za to obstajal tudi sklep enega od skupščinskih zborov!

Vzrok pa je seveda jasen: z uvedbo (kombiniranega) volilnega sistema v smeri večinskega, bi se bile demosove stranke prisiljene še bolj povezati in bi na volitvah očitno bili ponujeni dve jasni izbiri: nova demokratična (v bistvu pa desna) in stara (prebarvana levica). Pri takšni jasni politični izbiri bi Demos tedaj gotovo zmagal in (prečiščen od renegatov) omogočal pošteno in normalno tranzicijo, kot smo ji bili priča v številnih drugih vzhodno-evropskih državah. Z močno podporo zvestih medijev je bilo že tedaj treba pod parolo »Zaustavite desnico!« (ki je v bistvu sploh še ni bilo) Demos kar razpustiti!

Namesto, da bi tedaj Slovenija krenila v smer večje politične stabilnosti z nekoliko manjšim številom – transparentnih – strank, je zavila v dve desetletji vse večje nestabilnosti in zmedenosti volilnega telesa. Nekaj mesecev pred vsakimi volitvami je bilo s pomočjo »pridnih« medijev možno ustanavljati vedno nove stranke z mesijanskimi voditelji (a la Jelinčič, Drnovšek, Virant, Janković, Bratušek, Cerar…) in s pomočjo naivnih volivcev tudi zmagovati. Če (ko) so se politične stranke »novih obrazov« osramotile s korupcijo , razočarale z nesposobnostjo ali »ušle z vajeti«, so jih strici pač pustili propasti in ustanavljali nove (tik pred volitvami!). Važno je le, da so preživeli – politiki – in da je bilo možno še naprej rediti »svoje« pri javnem koritu ter nadaljevati s privilegiji!

 

 

Recept: Slovenija mora doseči večjo politično stabilnost!

Iluzorno je pričakovati, da bo v Sloveniji kdaj sprejet večinski volilni sistem, saj bi imel za posledico formiranje dveh glavnih političnih skupin (strank), ki bi se izmenjevali na oblasti v zdravem konkurenčnem boju, tako kot se to dogaja v ZDA že dve stoletji.

Velik korak naprej bi bil že kombinirani volilni sistem, kakršega s(m)o leta 1990 pripravili Narodni demokrati in ki ga sedaj predlagajo tudi (celo) poslanci DeSUSa.

Prenehati bi bilo treba z ustanavljanjem novih strank! Tako na levici kot na desnici bi morali volivci spoznati, da se ne splača podpirati navideznih novih obrazov, saj za njimi stojijo stari strici in tete.

Resne sodobne politične stranke morajo vse svoje delovanje utemeljevati na nekih trajnih skupnih vrednotah in ideoloških izhodiščih, sicer lahko zelo razočarajo volivce, predvsem pa tudi svoje lastne člane. Njihova stališča morajo biti načelna in se ne smejo spreminjati glede na dnevno politiko ter trenutno prevladujoče javno , v medijih objavljeno, mnenje. Problem pa je v tem, da je takšna načelna drža lahko uspešna le dolgoročno, medtem ko se na kratki rok dosti bolj »splača« pragmatizem in koketiranje z mediji ter sprotnimi rezultati javnomnenjskih »anket«. Prava umetnost pa je doseči ravno pravšnjo mero načelnosti proti pragmatizmu ob reševanju dnevnopolitičnih problemov.

V razvitih demokracijah (kamor si gotovo želimo!) sta obe politični opciji - leva in desna - enako legitimni. Ker so bile na žalost v Sloveniji žrtev stricev iz ozadja tudi leve politične stranke, je iluzorno pričakovati, da bi se lahko v doglednem času uveljavila kakšna povsem »nedolžna« (brez korenin iz časa totalitarizma). Zato naj levi volivci rajši kot nove neznanke podprejo kakšno obstoječo stranko kot je na primer SD. Če se bo zgledovala po drugih članicah evropske skupine S&D (socialisti in demokrati), bo tudi v Sloveniji lahko imela dosti bolj »žlahtno« vlogo, kot kakšne ad hoc skrajno leve stranke.

Če je imel Cerar iskreni namen, da bi kaj bistvenega spremenil v slovenski politiki (ne pa predvsem osebnih ambicij), potem bi se lahko včlanil v kakšno obstoječo politično stranko (članico evropske politične skupine) in se v njej trudil po svojih močeh in sposobnostih.  Gotovo bi pri tem v vsaki naletel na dobrodošlico in simpatizerje s sorodnimi idejami.  S tem bi prispeval k politični stabilizaciji Slovenije, ne pa k njeni destabilizaciji!

Za ideje o novih strankah pa ni imuna niti slovenska desnica. Berem: »Ali za Janševim hrbtom nastaja nova stranka?« Pri tem naj bi sodeloval tudi Dimitrij Rupel… Upam, da gre za dezinformacije!?  Spet nazaj na levo? Bi bilo pa res tudi povsem sprevženo, če bi cepili SDS v času, ko je njen predsednik po krivici v zaporu! Res je, da zadnje Janševe reakcije spominjajo na ranjeno zver… (tudi glede odnosa do sorodnih strank)… ampak v njegovi situaciji je to pač razumljivo.

»Bo Aleš Hojs zapustil NSi in šel na svoje?« Bog ne daj! Če se ne strinja s politiko svoje stranke, naj se rajši trudi, da jo spremeni (kot je to korektno delal že doslej!), predvsem tudi na bližnjem kongresu! Veliko nas je, ki smo sicer kritični do nekaterih potez vodstva Nove Slovenije (na primer ignoriranje upravičenih zahtev civilne družbe, zbrane v Odboru 2014 za zmanjšanje krivosodja, nepotrebno sodelovanje Peterleta s Kučanom) in to tudi odkrito povemo, vendar je nesmiselno temu dajati nesorazmerno velik pomen (glede na siceršnje aktivnosti in politiko stranke ter njenega vodstva).

Namesto z idejami o drobitvi slovenske desnice, bi bilo bolj koristno razmišljati o njenem zbliževanju povezovanju in združevanju (seveda v obstoječem volilnem sistemu ne v eno samo stranko)! Prepričan sem, da je tudi NSi zelo ljudska stranka, kot tudi da večina članov SLS ni daleč od krščanske demokracije. Zelo težko bi našli kakšne bistvene razlike v programih in vrednotah med SDS in NSi, zato bi zlahka organizirali skupne projekte, poudarjali sorodna izhodišča in složno delovali kot opozicija v Državnem zboru.

Tako bi se lahko tudi bolje pripravljali na naslednje volitve (zelo pomembne, ker edine lahko uveljavijo ta recept!) in slovenskim volivcem končno ponudili eno dobro skupno alternativo dosedanji (predolgi!) pretežno levi oblasti. Nujna bi bila PRED-volilna koalicija SDS-NSi-SLS z jasno vizijo in programom izhoda iz krize.

Namesto stalnih obreganj in celo vzajemnih napadov bi se lahko dogovorili vsaj za »politiko nenapadanja« in predvolilno geslo v stilu: »Volite našo stranko, ali pa vsaj eno od drugih dveh pomladnih strank!« Kaj takega ne bi škodilo nobeni, koristilo pa vsem, predvsem pa Sloveniji!

Vir in fotografije: Anton Tomažič  (blog http://antontomai.blogspot.com/   twiter:https://twitter.com/antontomazic  https://www.facebook.com/anton.tomazic) priporoča, da preberemo tudi njegove nasvete pred 7. kongresom NSi leta 2013.