Demos na Kamniškem: 23. avgust je dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritatnih režimov

Objavljeno: .

 

 Podpis sporazuma med Nemčijo in SZ

(Vir: www.encyclopediaofukraine.com) 

Pred šestimi leti je Evropa z Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu 23. avgust posvetila vsem žrtvam totalitarnih in avtoritarnih režimov. Resolucija posebej poudarja, da množični izgoni, umori in zasužnjevanja, ki so se izvajali v okviru agresije komunizma in nacizma, spadajo v kategorijo vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu. Slovenska vlada je leta 2012 razglasila 23. avgust za uradni spominski dan tudi v Sloveniji. Brez vedenja, kaj se je dogajalo, brez poprave krivic in ozdravljenja ran iz preteklosti ni mogoče graditi miru in uspešne družbe. Slovenska družba mora doseči soglasje, kako zdraviti rane iz preteklosti, ki nas vedno znova bolijo, kako presegati delitve, ki nas slabijo in ogrožajo našo prihodnost, kako obravnavati totalitarno dediščino, ki je še kako živa. Totalitarni režimi so povzročili veliko gorja, zatirali so osebno in narodno svobodo, diskriminirali, zapirali in ubijali so ljudi. Prav zato je treba žrtve totalitarnih režimov obravnavati etično in sočutno. Zato ne moremo sprejeti ideje, da je treba preteklost »pustiti pri miru«. O preteklosti se moramo pogovarjati, saj je to nujno zagotovilo, da se v prihodnosti totalitarizmi, ki teptajo osnovne človekove pravice, ne bodo več ponavljali.

Objavljamo misli gostov naših množično obiskanih pogovornih večerov, ki so nam s svojimi razmišljanji krepili nacionalno zavest in državljanski ponos, posebno pozornost pa so posvetili vprašanjem sprave in očiščenja totalitarnih usedlin v naši družbi. Veseli smo, da smo jih lahko gostili in jim prisluhnili na naših prireditvah v Kamniku. 

 

prof. dr. Stane Granda: »Fašizem in nacizem sta nas hotela izbrisati, komunizem pa posredno.«

 

Slovenci smo neposredno po I. svetovni vojni doživeli komunizem s Prekmursko republiko, potem pa v obsežnejši in zreli obliki od 1941 dalje do slovenske osamosvojitve, fašizem, ki je oslabil našo zahodno etnično mejo, po Anschlussu Avstrije leta 1938 so  koroški Slovenci  izpostavljeni zločinom nacizma. Vsi trije totalitarizmi so bili največja nevarnost za Slovence v 20. stoletju. Prva dva sta nas hotela dobesedno izbrisati, komunizem posredno. Kljub dejstvu, da mnogi današnjega spominskega dneva ne morejo sprejeti, velja pri njem vztrajati. Zaradi vseh  žrtev totalitarizmov in trpljenja, ki so ga povzročili, zaradi naše prihodnosti, zaradi naših otrok, ki bodo lahko le v demokratični družbi uresničevali cilje slovenske osamosvojitve. (Rajhenburg, 24. avgust  2009, prevzeto s spletne strani http://www.scnr.si).

 

prof. dr. Janez Juhant: »Kljub pesimističnemu vzdušju je v Sloveniji tudi več znakov preganjanja strahu in volje do sprememb.«

Nadzorovani mediji sicer še zmeraj vsiljujejo ideološke teme, obnavljajo mite polpreteklosti, propagirajo obraze, ki so nam zavozili državo, a resnici zgodovine in sedanjosti ne morejo zapreti poti tudi ne s tem, da zavajajo s poročanjem o prometnih nesrečah po Evropski zvezi ali po svetu in podobnih obrobnih temah. Stisk državljanov ne bosta mogla utišati ne jurišno kričanje ne plehka retorika oblastnikov, ki nimajo ne poguma ne moči ne sposobnosti za ureditev demokratične in pravične države, kjer bi prevladovalo korektno poslovanje, administrativni red in bi družbeno-gospodarski tokovi težili k skupni blaginji. Neznanje, nemoč in nered, ki prevladuje v političnem kadrovanju in drugih ukrepih, lahko prekriva le ihta za ohranjanje stanja in ribarjenja v kalnem. Hrvaški sociolog je že pred desetletji govoril o »ribičih človeških duš«. Strah in mreže polpreteklosti pa ovirajo dušam polet, jemljejo narodu svobodo, državljanom pa kradejo blaginjo ter mladim zapirajo pota prihodnosti. Zato so spominske slovesnosti v Kobaridu, v Rovtah, v Šentjoštu, nastopi civilno-družbenih organizacij v Unionski dvorani in številna druga prizadevanja posameznikov in skupin znamenja novega življenja in upanja za državo. A dokler predstavniki države, ne le tuji ambasadorji, ne bodo navzoči na spominskih slovesnostih za žrtve, težko upamo na red v državi. (Vir: Juhant Janez. Sočutje z žrtvami osrečuje. Družina, 8. 9. 2013)

 

 

prof. dr. Tomaž Erzar: Dokler se s preteklostjo ne soočimo, ne moremo mirno živeti naprej.

 

Neizjokane bolečine in solze naših staršev se preselijo v naša srca. Otrok nima drugačne želje, kot videti srečne in zadovoljne starše. Če so ti starši travmirani, če so zaskrbljeni, če so pretirano sumničavi, bo ta otrok postal njihov varuh in branitelj. /…/ Naš cilj bi bil, kako osvoboditi tako starejšo generacijo in ji omogočiti žalovanje za izgubami, ji omogočiti, da poišče v teh izgubah, kakor je to včasih nemogoče in zelo težko, nek pomen. To je zoprno in nehvaležno breme. Veliko lepša sprava bi bila, da bi k njej pristopili tisti, ki so to zagrešili, bi dejanje priznali in se opravičili ter poskušali z nekimi dejanskimi odškodninami to krivico popraviti. Tega žal ni! (Vir: SCNR Ljubljana, 29. marec 2012.)

 

Akad. prof. Jože TronteljV iskanju izgubljenega sočutja

Težko pa mi je pri branju pisem kakega od današnjih bralcev naših časopisov, ki te pokole odobrava. Človeka z razumom, pismenega Slovenca, ki ni sposoben toliko empatije, da bi se vživel, denimo, v predsmrtno grozo vsaj enega samega nedolžnega mladega fanta ali dekleta, si predstavljal obup staršev, ki so gledali mesarjenje svojih otrok, ko so čakali, da pridejo na vrsto še sami. Desettisoči pobitih… Za vsako od teh danes brezimnih številk je bil tedaj živ človek, vsak s svojo zgodbo, domala vsak je imel svojo družino, svoj poklic, svojo nadarjenost, svoje mesto v družbi. Imel je svoja upanja in veselja, ljubezni in bojazni, morda je imel nad seboj večjo ali manjšo krivdo, morda je samo verjel slabemu nasvetu, morda ni imel izbire, morda ni bilo ne enega ne drugega ne tretjega. Oni, ki danes odobrava poboje, pozablja, da je tudi sam dedič materialne in duhovne kulture, ki jo je nekoč soustvarjala ta strahotno kaznovana množica Slovencev. Če bi se odprl človeškemu čustvovanju, bi bil vsaj obmolknil. Težko je verjeti, da si je nekdo upal privoščiti sarkastično pripombo o preštevanju kosti na račun žrtev in tistih, ki si častno prizadevajo, da bi umorjenim nesrečnežem in nesrečnicam vrnili vsaj prastaro pravico do identitete in dostojnega groba. (Ptuj, 24. avgust 2011) 

 

Boris Pahor: Fašizem se je lotil naših otrok v vrtcih in šolah.

Vtis imam, da se je danes človeška družba tako izmaličila, da se je tako imenovano zlo, pa naj bo moralno, socialno ali politično, tako zelo navadilo, da jemlje današnji nastali trend kot nekaj normalnega. Tudi slovenska družba je izgubila pravo vrednotenje svoje zgodovine in bližnje preteklosti, izgubila zavest, da smo kot številčno skromno prebivalstvo v razmerju do drugih res neizmerno drago plačali preizkušnje, ki so nam jih naprtili vsi trije totalitarizmi prejšnjega stoletja./.../ V poštev je treba vzeti resnico, da je imel nacizem z nami opraviti kot z odraslimi ljudmi, fašizem pa se je lotil naših otrok v vrtcih in šolah. V tržaški provinci je bilo več kot 50.000 priimkov poitalijančenih. Na tako zaničevanje smo pozabili, namesto da bi dali vse to pred sodišče. Tudi sedaj. Takšni zločini ne zastarajo.(Vir: SCNR; Komen, 23. 8. 2010)

Boris Pahor, svetovno znani literat, tržaški pisatelj, intelektualec, človek z lastnim razmišljanjem, je maja 2010 v Matični knjižnjici Kamnik v pogovornem večeru "Priče preteklosti"  Kamničane seznanil z lastnim razmišljanjem o slovenski preteklosti. Na KOTV so zapisali, da je ta dan »skozi Kamnik zavel duh po zgodovini, Mediteranu in aktualnih evropskih polemikah«. (Vir: www.kamnik.si).

Tagi/značke: občina Kamnik Boris Pahor Jože Trontelj Stane Granda JanezJuhant