Temni oblaki nad našo domovino
Tina Romšak, upokojena profesorica slovenskega jezika in svetovne književnosti na kamniški gimnaziji
Ko me je prijatelj Milan Windschnurer poklical po telefonu, sem vedela, kakšno bo sporočilo. V dvomih o možnostih sem privolila, da ob dnevih, ko se globlje spominjamo vseh rajnih, spet povem nekaj misli, ki morda ne bodo samo moje, in bomo skupaj vrednotili čas.
Troje temnih oblakov, ki me posebej vznemirjajo, vidim nad našo domovino.
Prvi, še vedno sta živa zamolčanost in neobžalovanje tolikerih povojnih zločinskih smrti, razčlovečenosti, mučenj, ponižanj in trpljenja. Kar se v otroka vsadi, nekateri ta dejanja še pomnimo, ne izgine nikoli.
Cankar je zapisal: »taka krivica je kakor greh zoper svetega Duha: ne na tem, ne na onem svetu ni odpuščena. Neizbrisljiva je, nepozabljiva.«
Ta prelepi bistriški zatrep je bil priča tolikim skrivnostim, ne samo nasilnim smrti, tudi hrepenenja mladih, pastirjev, drvarjev, gornikov, po svobodi, višavah, k soncu, v skale, »kamor,« kot je zapisal alpinist, »zaidejo le divjad, gonjači in tisti redki samotarji, ki se jim je svet zameril.« Mnogim od njih so sanje zaledenele v plazovih, zdrsih s sten; mnogim je bila ta kapelica poslednji planinski pozdrav in blagoslov. Zato je zame bistriški konec sveti kraj, v katerega sem ujela velik del svoje mladosti in sanj.
Profesorica Romšakova in Milan Windschnurer s patrom Petrom, Sveto mašo v spomin na žrtve povojnih pobojev so darovali pater Peter iz Kamnika, Jože Tomšič iz Tuhinja, profesor dr. Janez Juhant in Danijel Kaštrun iz Sel (od leve proti desni).
Druga temnost, ker je danes tudi praznik slovenskega knjižnega jezika, je tujskost na naših tleh, reklamnih, znanstvenih sporočil, saj celo na nekaterih fakultetah uvajajo angleški jezik kot edino znanstveno neposredno komunikacijo med raziskovalci in študenti. Da o jezikovnih razmerjih med mladimi molčim. Kdor bo raziskoval to komunikacijo, se bo seznanil z vsemi znanimi in na novo nastalimi vulgarizmi Balkanskega in Apeninskega polotoka. Ta jezik ima še neznanske možnosti razvoja.
Po vseh naših mestih, njihovih ulicah, kot so Trubarjeva, Cankarjeva, Prešernova, visijo tujinski izveski, a nikogar od oblastnikov ni, ki bi jih ukazal vreči v smeti in zahteval slovenska imena, kapitalu navkljub. A pred dnevi umrli Tone Pavček je pel v slovenskem jeziku, najlepšemu med vsemi, tako lepo pesem, da se človeku zasolzi oko.
S to tematiko je povezana moja naslednja, tretja stiska. Kam vodi pot našo mladino? Katere so vizije, ki jim sledijo? Ali pozitivnih ni? Pri nekaterih res ne. Uživaj, žuriraj! Šolo izdelaj s čim manj napora. Čemu bi brskal po knjigah, buljil vanje, če pa da najhitrejše odgovore že internet. Tudi vsebine pomembnih literarnih del, važnih za razvoj duše, jezika, razgledanosti, doživljanja…
Ob sklepu bi vprašala, ali seže človeško dostojanstvo tudi preko smrti, zlasti če ni bilo sodno zaznamovano? Ali so varuhi človekovih pravic zadolženi in plačani tudi za vrnitev le-tega ter dostojen pokop in spomin ali samo za drugačne, odpisane, tudi za neplačane in socialno nezavarovane delavce in njihove lačne otroke? In druge družine, ki trpijo zaradi nenasitne grabežljivosti novodobne gospode?
Cankar: »Greh je ležal na njegovi duši, in vse solze ga niso mogle izprati, zdrknile so ob njem kakor ob trdem kamnu…«
Ali ga bodo povzročitelji vsega zla kdaj zaznali? Če ne zdaj, pa v prihodnje, saj je »srce pravičen sodnik in ne pozna malenkosti.«