Milan Windschnurer: Kamnik v prvih mesecih leta 1945

Objavljeno: .

Po izkrcanju zahodnih zaveznikov, Anglo-Američanov in de Gaullovih Francozov, junija 1944 v Normandiji in nato po njihovem uspešnem napredovanju v Franciji, hitrem prodiranju Rusov na vzhodni fronti, težkih, a vztrajnih zmagah Anglo-Američanov v Italiji smo v Evropi pričakovali zaključek vojne že ob koncu leta 1944. V zadnjih obupnih poskusih pa je, predvsem z decembrsko protiofenzivo v Ardenih, zagrizeno obrambo na Visli, na Madžarskem, na Balkanu in pod južnim robom Padske nižine Nemcem uspelo njihov dokončni zlom preložiti še za dobre štiri mesece.

Takrat je v Kamnik prihajalo čedalje več nemškega vojaštva – umikali so se z Balkana, iz Italije in z bližnjih frontnih črt (npr. pri Budimpešti). Vrsta barak, postavljenih med vojno v bližini spodnje železniške postaje, za namestitev vse vojske ni več zadostovala. Postopoma so pričeli nemški vojaki naseljevati prvotno zgradbo osnovne šole Toma Brejca. Tisto zgradbo, v grobem je bila zgrajena že tik pred vojno, so Nemci dogradili do pozne jeseni leta 1942. Od takrat je bila tam nameščena celotna kamniška osnovna in meščanska šola. Vse te učence so v šolskem letu 1944/45 postopoma preseljevali nazaj v prostore stare ljudske šole (danes zgradba pošte na Glavnem trgu), tudi v dvorano nad kavarno pod Malim gradom. Vsa leta med vojno je potekal pouk izključno v nemškem jeziku. Poučevali so učitelji in učiteljice nemške narodnosti.

Nekaj tednov pred koncem vojne so Nemci začeli graditi obrambno črto, in sicer najprej na obeh prelazih, na Kozjaku v Tuhinjski dolini in na Črnivcu. Tja so prisilno privedli precej Kamničanov in okoličanov. Ti so morali, zastraženi od nekaj Nemcev, predvsem invalidov iz inženirske (vojaške) organizacije Todt, kopati obrambne protitankovske jarke. Na Kozjaku so naše ljudi poleg Nemcev stražili tudi t. i. vlasovci, to so bili Rusi, ki so prešli na nemško stran in so se borili predvsem proti komunizmu, proti Rdeči armadi. Na Kozjak so morali tudi še ne 16-letni učenci 4. razreda meščanske šole iz Kamnika. Skupaj z ostalimi so prenočevali po toplarjih in kaščah v vasi Črni Vrh nad Kozjakom. Ob dokaj borni hrani so od tam dnevno odhajali na delo na sam prelaz. Marsikatero jutro so lahko opazovali navadno po dva, tri zelo nizko leteče lovske bombnike. Bili so temno pobarvani in prijel se jih je vzdevek »ta črni«. To so bila letala NOV (narodnoosvobodilne vojske). Vedno so priletela nizko od vzhodne strani Tuhinjske doline in nadaljevala let proti osrednji in zahodni Sloveniji. Tam so napadala vlake in železniške naprave. Konec marca sta dve taki letali napadli spodnjo železniško postajo v Kamniku. V tem edinem letalskem napadu na Kamnik sta odvrgli nekaj manjših bomb. Vse so zgrešile cilj in padle na bližnje travnike in vrtove. Sicer pa je tako kot že leta 1944 prve mesece leta 1945 vsak dan preletelo naše kraje po nekaj sto ameriških štirimotornih bombnikov. Prve zračne alarme je Kamnik doživel v drugi polovici decembra 1943, leta 1944 je bilo zaradi preleta zavezniških letal skupaj 177 alarmov, leta 1945 pa še 219 alarmov za zračni napad, zadnji je bil 15. aprila. (Povzeto po BERLEC, Jože. 1995. Kronika ob 100-letnici Gasilskega društva Kamnik: 1882–1982. Kamnik: Gasilsko društvo Kamnik, str.74–6). Bombardirali so vojaške in industrijske cilje na današnjem avstrijskem in južnonemškem ozemlju, vendar nikdar Kamnika, tako da med vojno v živo skalo vsekani odlični zaklonišči pod Malim in Starim gradom v glavnem nista bili uporabljani. Preleti zavezniških letal so se začeli že ob sedmi, osmi uri zjutraj in trajali z daljšimi ali krajšimi presledki vse do zgodnjih popoldanskih ur, seveda, če je bilo vreme ugodno za letenje. Med letalskimi alarmi, ki so jih naznanjale sirene, ni bilo dovoljeno hoditi ali voziti se po mestu. Zaradi nenehnih zgodnjih alarmov se je začenjal pouk že ob 7. uri zjutraj. Največkrat pa so morali pouk, običajno na veliko veselje šolarjev, že po kratkem času prekiniti in mladino poslati domov. Morali bi sicer iti v bližnje zaklonišče, toda le malokateri se je ravnal po tem navodilu.

Med letalskimi alarmi so morali biti kamniški gasilci vedno v pripravljenosti. S svojo gasilsko opremo so pohiteli na obrobje mesta, običajno poleg gostišča Pod skalco, v zavetje Starega gradu.

O tem, kako zelo na kolenih je bila Nemčija v aprilu 1945, priča naslednji dogodek. Nekega zgodnjega aprilskega jutra je nad Menino planino ob spremstvu dvotrupih lovskih letal zakrožilo anglo-ameriško transportno letalo. S padali je pričelo partizanom odmetavati različen material. Nemški stražarji, ki so ravno takrat v koloni vodili naše prisilne delavce na prelaz Kozjak, so to oskrbovalno akcijo le nemočno opazovali. Našim ljudem so ukazali, naj zaradi varnosti poležejo ob rob kolovoza. To so storili le redki, saj je bila bojazen, sodeč po dotedanjih izkušnjah glede verjetnosti napada zavezniških letal na kamniškem območju, skorajda odveč.

 

Tagi/značke: občina Kamnik Milan Windschnurer letalski alarmi leto1945

Litanije slovenskih mučencev

Litanije slovenskih muencev