Poslovil se je Milan Windschnurer (1929-1923)

Milan Windschnurer je bil rojen 14. septembra 1929 na Grabnu v Kamniku, delavski družini, materi Ani in očetu Stanku. V njegovi mladosti – do konca 2. svetovne vojne so imeli v najemu gostilno. Mati je bila gostilničarka, oče pa pleskar. Po vojni je mama zbolela in Milan se je kaj kmalu začel preživljati sam.

Šolal se je v času med in po 2. svetovni vojni - v težkem obdobju. V Ljubljani na Šubičevi gimnaziji je maturiral in se kasneje vpisal na strojno fakulteto, katero je skoraj dokončal, a se je kot absolvent strojne fakultete vpisal na ekonomijo, ter le to tudi uspešno zaključil. Tekom šolanja in kasneje v času  zaposlitve je pridobili tudi znanje tujih jezikov, govoril je Angleško, Češko in Nemško. Pridobili je naziv za Zunanje trgovinsko registracijo – in se zaposlili v podjetju Jugotekstil, kot strokovnjak za tuje trge.

Poročili se je 27.2.1965 z Ivanko, rojeno Marinšek iz Mekinj, in po poroki sta se preselila v Mekinje. Najprej v hišo, kjer je živela žena, nato pa sta si zgradila hišo na domači zemlji, kjer so se jima rodili trije sinovi: Janez, Jure in Tine. 

Milan Windschnurer je bil že od mladih nog bil aktiven športnik

 Zaradi vojne, pa se je v aktivno telesnovzgojno delo vključil šele pri 16 letih, ko se je vpisal v fizkulturno društvo Kamnik, kjer je predvsem smučal, igral odbojko in tenis, gojil atletiko ter plaval. Ko se je leta 1948 formiralo Sindikalno športno društvo (SŠD) Kamnik in v okviru tega odbojkarska sekcija, je bil od vsega začetka njen aktivni član in igralec. V SŠD pa je kmalu začel delati tudi kot funkcionar. Leta 1950 je postal tajnik ter pomagal Tonetu Cerarju organizirati in voditi gradnjo novega športnega kopališča v Kamniku pod Skalco in novega stadiona v Mekinjah. Vodil in organiziral je tudi gradnjo odbojkarskih igrišč pri kopališču. Z malo sredstvi mu je uspelo okrog igrišč postaviti še 4 metrsko ograjo in razsvetljavo. Vse do leta 1956 je kot gonilna sila v SŠD Kamnik delal kot funkcionar pri vseh športih, še zlasti pri smučanju in odbojki. Organiziral je »športne tedne« s prireditvami lahko - in težkoatletske, namiznoteniške, plavalne, nogometne in odbojkarske sekcije. Pomagal je tudi pri organiziranju številnih skakalnih in drugih smučarskih prireditev, več let pa je bil tudi glavni vodja tekmovanj v alpskem smučanju.

Milan Windschnurer se je še zlasti profesionalno ukvarjal z odbojko, kjer je leta 1953 postal vaditelj; bil je tudi odbojkarski sodnik, kasneje pa je postal vaditelj alpskega smučanja. V atletski ligi je tekmoval, kot takrat drugi najboljši kamniški šprinter. Kot trener je bil že leta 1950 zapisan odbojki, kjer je dosegel s svojimi varovanci velike uspehe. Dvakrat so bili njegovi pionirji prvaki Slovenije, skoraj vsako leto pa se je z mladinci uvrščal med tri najboljše in trikrat se je z njimi udeležil tudi zveznih finalov. Članice OK Kamnik je pripeljal do naslova republiških podprvakinj in s tem na kvalifikacije za 2. zvezno ligo leta 1960.

Ob vsem tem je tudi sam aktivno igral odbojko. Bil je kapetan v ekipi, kjer se je kalila vrsta kamniških mladih odbojkarjev, ki so kasneje postali odlični igralci  prve ekipe in nekateri celo slovenski reprezentanti. 

Poleg teh dejavnosti je bil leta 1963 izvoljen tudi za člana upravnega odbora občinskega sklada za šolstvo, kulturo in telesno kulturo in to v času, ko je kamniški šport doživljal razcvet. Po Cerarjevem odhodu v Ameriko je od leta 1973 skrbel za vzdrževanje in upravljanje kopališča, kjer jim je predvsem z njegovo pomočjo uspelo dograditi tudi sejno sobo SŠD.

Milan Windschnurer je bil tudi član IO in 9 let član predsedstva odbojkarske zveze Slovenije, kjer je vodil komisijo za informiranje in propagando. V okviru te komisije so na njegovo pobudo leta 1982 začeli izdajati prvo slovensko odbojkarsko revijo, pri kateri je tudi sodeloval in bil več kot 10 let odgovorni urednik.  

Milan Windschnurer je bil velik nasprotnik nedemokratičnega režima od leta 1945 

Poleg udejstvovanja v športu je bil, kot je zapisal v enem od številnih prispevkov v Kamniškem občanu in kasneje v publikacijah društva Demos na Kamniškem, velik nasprotnik nedemokratičnega režima od leta 1945, ko je bil njegov oče eden od številnih Kamničanov, ki so bili obsojeni na Sodišču narodne časti. Njegova aktivna razhajanja s komunizmom so se še posebej stopnjevala v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Spominjamo se ga po angažiranih člankih, skorajda v vsaki številki Kamniškega občana, v katerih se je zelo zavzemal za preseganje ekskomunističnih tabujev. Tudi izid knjige o žrtvah II. svetovne vojne na Kamniškem je plod njegovih prizadevanj kot tudi označitev in zavarovanje množičnih grobišč. Dolga leta je bil tudi organizator spominskih maš za žrtve izvensodnih pobojev v Kamniški Bistrici.

V letih 1990 in 1991 ter tudi kasneje si je Milan Windschnurer močno prizadeval za obnovo svobodne družbe. Na občinskih volitvah aprila 1990 je bil izvoljen v Družbeno Politični Zbor občinske skupščine v Kamniku in poleti 1990 še za predsednika Sklada stavbnih zemljišč, ki je takrat gospodaril z več kot polovico vsakoletnih sredstev za investicije občinskega proračuna.

Aktivnosti na občinskem nivoju ni bilo malo, a vendarle vemo in se prav vsi zavedamo, da so bile le-te plod njegovega zavzemanja za to, da je naša lokalna skupnost tista, v kateri vsi lepo in kvalitetno živimo. Tudi zaradi njegovih dejanj je Kamnik mesto, v katerem se lepo in kvalitetno živi.

Za svoje delo ste prejeli niz pohval in nagrad. Odbojkarski Klub Kamnik vam je že leta 1981 podelil naslov prvega častnega člana kluba. Leta 1998 ste prejeli Srebrno priznanje Občine Kamnik za zasluge na športnem in političnem področju.

Milan Windschnurer, hvala za vsa vaša dejanja, angažiranost in neskončno srčnost, ki ste nam jo dali v  vseh letih vašega življenja. A ne le to. Predali ste nam bogato zakladnico življenjskih izkušenj, naukov in nasvetov. Vzgajali ste v duhu spoštovanja, poštenih namer in sodelovanja, podpiranja drug drugega ter solidarnosti. To je rodilo lepe sadove pri oživljanju starih običajev v naši občini, kot so miklavževanja, trikraljevska koledovanja, kresovanja,... 

 Simon Gregorčič je zapisal »Zdaj bivaš vrh višave jasne, kjer ni mraku, kjer ni noči, tam sonce sreče ne ugasne, resnice sonce ne stemni.«