dr. Marjan Dolgan: France Balantič

Objavljeno: .

Balantičeva prerokba, ki jo je izpovedal v svoji poeziji, da bo umrl v plamenih, se je uresničila. Balantičevo sežgano truplo so vaščani z drugimi zoglenelimi trupli in okostji pokopali v skupnem grobu. Ta je bil v komunističnem režimu zanemarjen, tudi to je napovedal v svoji pesmi, ker ideološki fanatiki niso pustili, da bi ga svojci umrlih urejali. Balantičeve starše je novica o sinovi smrti strla. 

France Balantič je doma iz revne predmestne delavske družine. Po kamniški osnovni šoli je mati dosegla, da se je nadarjeni sin leta 1933 vpisal na ljubljansko Prvo državno gimnazijo (klasično gimnazijo; sedanja Osnovna šola Prežihovega Voranca, Vorančeva ulica 8), še prej je uspešno opravil sprejemni izpit. Zaradi predpisov se kot nižješolec ni smel vsak dan voziti v Ljubljano, ampak je moral stanovati v mestu. Zato je v šolskem letu 1933/34 stanoval s štajerskim drugošolcem v sobi na Miklošičevi cesti 22 B/I, ki mu jo je našla mati. Naslednje šolsko leto 1934/35 je stanoval na Jurčičevem trgu 2/III, v šolskem letu 1935/36 na Tržaški cesti 21, jeseni 1936 spet na tej cesti, najbrž v isti hiši.

Med poletnimi počitnicami je stanoval doma, v Kamniku. Prvi gimnazijski razred je uspešno končal, v drugem je opravil popravni izpit iz latinščine, potem pa je bil spet uspešen. Ker ga starši niso mogli primerno podpirati, je živel revno, nezadostno se je hranil v ljubljanskih dobrodelnih menzah in kuhinjah.  

Junija leta 1937 je mirni, redkobesedni dijak bolehnega videza uspešno opravil malo maturo, jeseni postal gimnazijski petošolec in vsakodnevni vozač v razposajeni dijaški druščini na vlaku iz Kamnika v Ljubljano in nazaj. Zanimali so ga tudi slovanski jeziki, ker si je hotel z njimi razširiti poznavanje književnosti, zato je v klasični gimnaziji kot petošolec obiskoval tečaj češkega jezika in opravil izpit. Pogosto je prebiral poezijo pod klopjo, kar je povzročalo negodovanje profesorjev. V tej gimnaziji so poučevali tudi pisatelj Ivan Pregelj ter literarni zgodovinarji Mirko Rupel, Alfonz Gspan (nekdanji → Kosovelov sošolec) in France Tomšič (tudi jezikoslovec).

 Kljub družbenim in značajskim razlikam se je spoprijateljil z gimnazijskim sošolcem iz višjega ljubljanskega sloja, posebnežem Francetom Kremžarjem, čigar oče je bil urednik časnika Slovenec. Kremžar ni bil urejen dijak, toda bil je dober poznavalec književnosti, spreten tajnik gimnazijskega kulturnega društva Žar, ki je prirejalo različna odmevna predavanja, in dober organizator. Izdajal je dijaški almanah in imel svoj literarni krožek. Pisal je pripovedna dela, zanimala ga je tudi politika. Takoj je zaslutil Balantičev pesniški talent. V gimnaziji sta se srečevala med glavnimi pavzami pred Kremžarjevim razredom, ko mu je Balantič prinašal pesmi v presojo, vendar se ni odločil za sodelovanje v Kremžarjevem almanahu. Po nazorski in erotični krizi v prvi polovici leta 1940 je jeseni istega leta sodeloval v Kremžarjevem umetnostnem krožku, ki se je ob popoldnevih sestajal v Kremžarjevi sobici, v hiši njegovih staršev, v Mostah, sedanja Prvomajska ulica 2 (četrta hiša na levi strani te ulice proti jugu). Na snidenjih krožka je včasih bral svoje pesmi, ki so jih drugi ocenjevali. Član krožka je bil tudi bodoči slikar Marijan Tršar, ki je za snujoči se almanah ilustriral več Balantičevih pesmi. Toda almanah zaradi izbruha II. svetovne vojne ni izšel.

V začetku leta 1941 se Balantič tri mesece ni vozil v ljubljansko gimnazijo, ker sta s sestro zbolela za pljučnico in skoraj umrla. Kremžar ga je obiskoval, mu prinašal zdravila in knjige ter mu izposloval denarno pomoč. Mila Šarič, igralka ljubljanske Drame, je v okviru gledališkega krožka, ki ga je vodila v katoliškem umetnostnem klubu Krog (ustanovljen decembra 1940), večkrat iz rokopisov recitirala Balantičeve verze. Njegova člana sta namreč postala tudi Kremžar in, zaradi bolezni samo formalno, Balantič. Prireditve kluba so bile v Frančiškanski dvorani (sedaj Mestno gledališče ljubljansko). Kremžar je Balantiču utrl pot v literarno revijo Dom in svet, katere urednik je bil dr. Tine Debeljak. Ta je začel objavljati Balantičeve pesmi, čeprav je do nekaterih imel nravstvene pomisleke.

V začetku II. svetovne vojne je Kamnik pripadel nemškemu, Ljubljana pa italijanskemu okupacijskemu območju (»Ljubljanska pokrajina«). Čeprav je bil Balantič po bolezni oslabljen, se je odselil v Ljubljano, da bi nadaljeval šolanje, saj so tam slovenske šole delovale naprej, na nemškem območju pa ne več. Novo mejo so kmalu skoraj popolnoma zaprli. Doma ni nikoli več videl. Pred odhodom v Ljubljano je sežgal večino svojih rokopisov, čemur je oče nasprotoval, zato sta se sprla; odhod je bil mučen. Kremžarjevi so mu priskrbeli konec aprila 1941 prostor v študentskem Cirilovem domu v Streliški ulici 12 pod Gradom, kjer je bila tudi Ljudska kuhinja (današnja Waldorfska šola), kjer so ga mučile težke razmere in domotožje. Zadnji mesec pouka ni več potekal v poslopju klasične gimnazije, ker so to zasedli italijanski karabinjerji, temveč v realki (Vegova ulica 4). Mature ni opravljal, ker je zaradi vojnih razmer letno spričevalo osmega gimnazijskega razreda veljalo kot maturitetno. Poleti so mu Kremžarjevi našli sobo blizu njihove hiše, v vogalni hišici na križišču Pokopališke in Partizanske ulice (takrat Ciglerjeva ulica 27), kjer se je pri gospodinji tudi pičlo hranil. Mučil ga je občutek, da sprejema miloščino. V klubu Krog je večkrat bral svoje pesmi.

Jeseni se je vpisal na slavistični oddelek ljubljanske univerze, ki je takrat deloval v levem traktu pritličja novoodprte Narodne in univerzitetne knjižnice (Turjaška ulica 1). Posebno so ga pritegovala predavanja komparativista dr. Antona Ocvirka. Do kolegov je bil zadržan; vedeli so, da piše pesmi, ker so te izhajale v Domu in svetu. V slavističnem seminarju so skrivaj delovale različne politične skupine. Balantič se je pridružil Osvobodilni fronti (OF), kar je povzročilo napetosti med njim in Kremžarjem, ki je bil povezan z zastopniki nekdanje jugoslovanske vojske. Toda OF je pokazala pristranskost, saj Balantič zanjo zaradi svoje zadržanosti ni bil dovolj dober kader, zato naj bi se zapletlo pri pomoči, ki naj bi jo kot begunec dobil od nje. Jeseni 1941 se je klub Krog razpustil zaradi heterogenosti in strahu pred italijanskimi pritiski. Balantičeve zveze z domačimi v Kamniku so bile pisemske, toda redke, ter zaradi italijanske in nemške cenzure redkobesedne in zamudne. Kremžarjevi so ga preživljali diskretno, saj ni maral biti odvisen od nikogar. Največ časa je prebil v sobi v Mostah, ki so bile takrat revnejša mestna četrt, se družil s Kremžarjem in člani njegovega nekdanjega krožka. Razmerje med Balantičem in Kremžarjem je bilo odbojno-privlačujoče in polemično-strpno.

V začetku leta 1942 je pripravil pesniško zbirko Muževna sem steblika, jo izročil Debeljaku, ta pa založbi Ljudska knjigarna (knjigarno je imela na sedanjem Ciril-Metodovem trgu 5). Pesniku je izplačala honorar, zbirke pa ni natisnila, ker sta imela Debeljak in njena recenzenta pomisleke ob nekaterih erotičnih pesmih. Odlaganje izida zbirke je Balantiča prizadelo, njegov položaj se je slabšal. Italijani so Ljubljano obdali z bodečo žico, kar je mesto utesnilo, preskrba je usihala, vrstile so se protiitalijanske akcije, komunisti pa so pod krinko OF organizirali vosovske uboje politično drugače mislečih. Vse je sprožalo okupatorjeve racije in aretacije, streljanje talcev, sodne obsodbe in odvedbe v koncentracijska taborišča. Ideološka diferenciacija se je hitro in ostro stopnjevala. Ob tuji okupaciji so se razmahnili protiokupatorski odpor, komunistična revolucija in državljanska vojna. Balantič je bil še vedno v OF, Kremžar pa v nasprotni ilegali. Balantičeva prošnja za študij orientalskih jezikov v Neaplju je bila ugodno rešena, toda ker ni bil vpisan v fašistično študentsko organizacijo niti se ni hotel vanjo vpisati, štipendije ni dobil.

V poletnih racijah so ga Italijani z množico drugih moških aretirali, odvedli v Belgijsko kasarno v Metelkovi ulici (sedanji muzejski kompleks). Vklenjenega in zastraženega so ga najbrž še isto noč odpeljali s preostalo zajeto množico v živinskih vagonih v koncentracijsko taborišče v furlanskem Gonarsu. Tam so italijanski vojaki zapornike poniževali in stradali, kar je Balantiča še bolj prizadelo, saj je bil slabotne konstitucije, oslabljen od bolezni in že v Ljubljani se je slabo hranil. Čeprav je bil kurir med člani OF v ločenih oddelkih taborišča, je doživel novo pristranskost aktivistov te organizacije: ni mu omogočila, da bi ga zaradi izčrpanosti premestili v ambulantni oddelek, kjer bi bil njegov taboriščni položaj nekoliko boljši. Po intervenciji Kremžarjevih so ga Italijani po petih mesecih zdravstveno načetega in psihično izmučenega izpustili iz taborišča.

Po vrnitvi v Ljubljano je nadaljeval študij slavistike in zahajal v NUK, bral tuje pesnike in pesnil. V začetku leta 1943 se ni mogel več vpisati na univerzo, ker so Italijani onemogočili vpis študentom, ki so pred začetkom vojne stalno živeli zunaj italijanskega zasedbenega območja. Še bolj je životaril, založba mu zbirke še ni natisnila. Marca 1943 je odšel iz Ljubljane v Grahovo ob Cerkniškem jezeru, kjer se je pridružil skupini vaških stražarjev, ki so varovali bližnje vasi pred komunističnimi poboji nasprotnikov revolucije in komunizma. Vodil jo je Kremžar. Razdvojeni Balantič se je šel pred odhodom posvetovat k profesorju Ocvirku, ki je bil tudi skrivni član OF (česar Balantič ni vedel), toda očitno zaradi konspiracije premalo odkrit pogovor ga ni usmeril h kakšni drugi odločitvi. Staršem je sporočil, da je postal »uradnik«; morda zaradi cenzure ali pa ker je menil, da ne bo oborožen in da bo delal samo v pisarni. Poleti je v civilni obleki nekajkrat obiskal Ljubljano, se srečal predvsem s Tršarjem in nekaterimi študijskimi kolegi, vedno pa z Debeljakom. Da bi zbirka izšla, je celo umaknil dve, za cenzorje sporni erotični pesmi, toda Debeljak izida ni pospešil, pač pa je v Domu in svetu objavljal posamezne pesmi.

Po italijanski kapitulaciji septembra 1943 se je grahovska vaška straža premaknila v Pudob pri Starem trgu, kjer so jo napadli partizani. Balantič se je znašel med mrtvimi in ranjenimi, se prebil iz obroča, taval po Javorniku, se z nekaterimi preživelimi pretresen vrnil v Ljubljano in se priključil novoustanovljenemu domobranstvu. Nekaj časa je opravljal kontrolno službo na bloku na Dolenjski cesti med Rakovnikom in Rudnikom, kjer je rešil življenje partizanski kurirki in omogočil študijski kolegici, da je obiskala moža partizana. Ko je Kremžar obnovil postojanko v Grahovem, se je tja vrnil tudi Balantič, ki je opravljal pisarniška dela. Novembra so postojanko obkolili partizani. Da bi uničili še zadnje branilce, so hišo zažgali, ujetnike in dva stara domačina pa vrgli v ogenj. Skoraj vsi branilci, med njimi je bil hudo ranjen Kremžar, in Balantič, so živi zgoreli. Balantičeva prerokba, ki jo je izpovedal v svoji poeziji, da bo umrl v plamenih, se je uresničila. Balantičevo sežgano truplo so vaščani z drugimi zoglenelimi trupli in okostji pokopali v skupnem grobu. Ta je bil v komunističnem režimu zanemarjen (tudi to je napovedal v svoji pesmi), ker ideološki fanatiki niso pustili, da bi ga svojci umrlih urejali. Balantičeve starše je novica o sinovi smrti strla.  

Partizanska in domobranska stran sta uničenje grahovske enote propagandno izkoristili. Hkrati je druga stran predstavila Balantiča javnosti tudi kot pomembnega pesnika, čeprav ni njegova poezija nikjer niti politična niti propagandna, kakršna je večina partizanske verzifikacije. V Ljubljani so mu posvetili več javnih prireditev in radijskih oddaj. Debeljak ni več odlašal. Leta 1944 je izdal njegove pesmi v knjigi z naslovom V ognju groze plapolam. Pesnikovi prijatelji so sredi leta priredili v ljubljanski Drami Balantičev spominski večer. Izšla je tudi posebna bibliofilska izdaja [sonetnega] Venca. Komisija za podelitev pokrajinskih literarnih nagrad mestne občine Ljubljana je posmrtno nagradila tudi Balantiča in leta 1945 na obletnico Prešernove smrti ustanovila posebno Balantičevo nagrado za pesniški prvenec, ki pa je zaradi spremembe političnega sistema niso nikoli podelili. Pesnikovi starši so večino honorarjev od posmrtnih objav Balantičevih pesmi dali za maše zadušnice, ki so se darovale v ljubljanskih cerkvah.

Po II. svetovni vojni je nova, komunistična oblast objavila seznam prepovedanih avtorjev in knjig, ki jih je bilo treba izločiti iz knjižnic in knjigarn (odlok ministrstva za prosveto 27. julija 1945), in nanj uvrstila tudi Balantičevo zbirko. Njegovih pesmi niso v Sloveniji več tiskali niti niso bile javno dostopne. Čeprav ga je oblast politično diskvalificirala in prepovedovala javni obstoj njegove poezije, so ga mnogi književniki, tudi partizanski, prebirali in debatirali o njem, o čemer je policija (»udba«) zbirala podatke.

Leta 1966 bi se Balantičev primer skoraj normaliziral s knjižno objavo njegove poezije pri ljubljanski Državni založbi Slovenije (Mestni trg 26), vendar jo je preprečila politična intervencija z novimi očitki zoper pesnika. Policijski ovaduhi so prevohali Grahovo in ugotovili, da očitki ne držijo, toda zakulisne igrice ljubljanskih komunističnih veljakov ob pesniku so se zaradi različnih političnih interesov nadaljevale. Zmagali so nasprotniki njegove poezije, zato so celotno naklado že natisnjene Balantičeve pesniške zbirke uničili v papirnici Vevče. Ker se je o tem razvedelo tudi v tujini, saj je bil izid zbirke javno napovedan, se je politični režim v Sloveniji (in Jugoslaviji) spet osramotil. Posamezniki pa so v Slovenijo tihotapili emigrantske argentinske in zamejske knjižne natise Balantičevih pesmi. Tako se je v drugi polovici XX. stoletja obnovila protestantska tradicija vnašanja prepovedanih knjig iz XVI. stoletja, tokrat v komunistično državo, katere voditelji so se imeli za najbolj napredne.

Spomladi 1969 so študentje III. letnika slavistike pripravili v predavalnici Filozofske fakultete (Aškerčeva cesta 2) literarni večer Balantičeve poezije. Dekanat je uvodno besedilo študenta Jožeta Faganela (sedanji direktor Celjske Mohorjeve družbe) cenzuriral in dodal režimski pristavek. Študentje so morali plakate odstraniti, prireditev je morala biti interna, kljub temu so organizatorje šikanirali. Mnogi književniki so imeli izobčevanja Balantiča dovolj, nekateri so ga začeli uvrščati v antologije slovenske poezije, katerih uredniki so postali. Proti Balantiču je javno rohnel drugi nekdanji krščanski socialist, partizan, Kocbekov sodelavec in povojni poročevalec policiji o Kocbeku Jože Javoršek. Zaradi neutemeljenih očitkov ga je Balantičeva sestra tožila, toda senat okrožnega sodišča v Ljubljani je, očitno zaradi takratne popolne podrejenosti sodstva oblasti, postopek zavlačeval niti ni tožbi ugodil.

Leta 1982 so na II. srečanju slovenskih pesnikov v Kranju izrekli zahtevo, da je treba Balantičeve pesmi izdati v Sloveniji. Leta 1984 so res izšle v Ljubljani pri Državni založbi Slovenije kot ponatis uničene izdaje iz leta 1966. Tega je komunistična oblast končno dopustila, da bi naredila vtis demokratičnosti (avtor Atlasa je bil navzoč, ko je direktorica založbe iz vplivne režimske družine založniškemu svetu sporočila to odločitev, ki jo je poprej potrdil oblastniški vrh). Objavljanje pesmi ter preučevanje pesnika in njegove poezije se je popolnoma normaliziralo šele po koncu komunističnega režima in osamosvojitvi Slovenije. Leta 1994 sta Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU, Novi trg 3) ter Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU priredila v veliki dvorani SAZU strokovno posvetovanje Poezija Franceta Balantiča in  Ivana Hribovška v slovenskem kulturnem prostoru; prispevki so izšli istega leta v posebnem zborniku. Leta 2003 so v Mariboru uprizorili opero Pesnik in upornik skladatelja Tomaža Sveteta s snovjo iz Balantičevega življenja, vendar do gostovanja predstave v Ljubljani ni prišlo. Poleg Prešerna v operi Slovo od mladosti skladatelja Danila Švare po libretu Ljube Prenner je Svetetovo delo drugi primer operne upodobitve kakšnega slovenskega književnika.

Vir: Literarni atlas Ljubljane: zgode in nezgode 94 slovenskih književnikov v Ljubljani. Založba ZRC SAZU, Ljubljana 2014. 

Tagi/značke: France Balantič Marjan Dolgan SAZU Vasja Ulrich

Litanije slovenskih mučencev

Litanije slovenskih muencev