Tilka Jesenik: Domači kraj, kako mi spet boš drag!

Objavljeno: .

Vem, da je najlepši kraj na svetu Kamnik in tudi gora še nisem pozabil. France Balantič 

 

Pesnika Franceta Balantiča se njegov Kamnik ne sme več sramovati zaradi njegove smrti v ognju, čeprav na nasprotni strani, ker je njegova pesem močnejša. Slovenska beseda, ki je najčistejši vir slovenstva, je v Balantičevi pesmi tako svetla in čista, brez madeža preteklosti; v njej je samo danes in jutri. Njen zven je vedno močnejši, glasnejši, slišati ga morajo tudi Kamničani, sprejeti ga mora njegov Kamnik. Pesem, ki je živa zaradi plemenitosti slovenske besede, bo živela večno. 

 

 

 

 

Tilka Jesenik na kresni večer leta 2013 ob odkritju spomenika njenemu bratu Francetu Balantiču. Spomenik je delo Janeza Repanška, postavljen pa je v njegovi galeriji v Rudniku.

V sredo, 24. januarja 1990, je bil v Delu objavljen članek z naslovom Spominska plošča pesniku Balantiču, v katerem med drugim piše, da so se pisatelji dogovorili, da bodo prihodnje leto ob 70. obletnici rojstva slovenskega pesnika Franceta Balantiča na njegovi rojstni hiši v Kamniku vzidali spominsko ploščo. To dejanje bodo opravili kot nadstrankarska organizacija.

K tej odločitvi jih je spodbudilo tudi odklonilno stališče OK SZDL Kamnik do njihove lanskoletne pobude za postavitev omenjenega spomenika, kajti predsednik tega foruma pismeno predlaga, »da društvo o pobudi samo odloči in se temu primerno organizira, kajti ne bi bilo oportuno, če bi se katerakoli politična organizacija pri nas v tem primeru pojavila kot predlagatelj«.

Dobesedno tako piše v Delu, citiram ga z namenom, da obvestim kamniško javnost o »zavzetosti«, s katero se Kamničani zavzemajo za svoje ljudi, ki v slovenskem kulturnem prostoru že nekaj pomenijo, in s tem tudi za kulturo, ki jo imajo zadnje čase vsi polna usta.

Pesnik France Balantič, ki je bil močno navezan na svoj Kamnik, saj je napisal, daje to najlepše mesto na svetu, je bil žrtev časa, ki je označil marsikatero življenje za nesmiselno in ga postavil ob rob, ki je zaradi krivičnih obtožb moralo čakati pravičnih priznanj resnice. Tako ob robu je obstala tudi Balantičeva poezija, a samo pri nas, predvsem v njegovem rojstnem kraju Kamniku.

Ko se je že prebujala slovenska pomlad, so kamniški študentje zbrani v Pedenjmožicu imeli fantastično zamisel, da bi Balantičeva pesem zazvenela z Malega gradu ob soju žarometov. In kaj se je zgodilo? Prireditev na Malem gradu so prepovedali. Kdo? Nekaj mesecev kasneje je izzvenel recital njegovih pesmi v dvorani nad kavarno. S profesorjem Francetom Pibernikom, ki je prvi začel odkrivati v skrivnost zavito pesnikovo življenje do njegove tragične smrti, smo doživeli kulturen večer ob pesmih, ki so bile v Kamniku prvič predstavljene.

Pesnik France Balantič je bil zavit v molk. V kamniški gimnaziji, ki je veljala za pomemben izobraževalni center, se o Balantiču ni govorilo. Profesorji slavisti so molčali, kamniškega pesnika Balantiča niso imenovali, ker je bil sežgan na nasproti strani. Le profesor Zvone Verstovšek si je upal o njem spregovoriti. Mlademu pesniku je priznal velik pesniški talent. Tako ga dijaki, ki so obiskovali kamniško gimnazijo, niso spoznali. In zdaj je čas, ki nas sili, da moramo spregovoriti. Leta j 1984 je izšla pri DZS Balantičeva pesniška zbirka Muževna steblika, ki jo je že leta 1966 pripravil Mitja Mejak, a takrat ni smela iziti. S to izdajo se zaključuje dolga pot Balantičevih pesmi, ki so po vojni našle zatočišče v tujini in so šele po dolgih letih smele v domovino.

Na ta izid je bilo veliko odmevov. V Delu je pisalo, da je neobremenjeni zgodovinski spomin postavil Balantičevo poezijo na dostojno mesto v zgodovini slovenske književnosti, ki si jo s svojo enkratnostjo tudi zaslužil. Leta 1989 je Cankarjeva založba izdala monografijo Temni zaliv Franceta Balantiča, ki jo je napisal France Pibernik. V njej avtor s tenkočutnostjo poznavalca pesnikovega življenja odkriva slovenski javnosti marsikaj, kar je bilo do tedaj nerazrešljiva uganka.

Knjiga Temni zaliv Franceta Balantiča je bila v Kranju dvakrat predstavljena. V Kamniku, pesnikovem rojstnem mestu, knjiga ni doživela svoje promocije.

Pesnik France Balantič se je nenadoma znašel med nami, v mestu, kjer pesniki kujejo verze po meri malomeščanov, ob njih pa bledi in umira smisel za pravo umetnost.

Pesnika Franceta Balantiča se njegov Kamnik ne sme več sramovati zaradi njegove smrti v ognju, čeprav na nasprotni strani, ker je njegova pesem močnejša. Slovenska beseda, ki je najčistejši vir slovenstva, je v Balantičevi pesmi tako svetla in čista, brez madeža preteklosti; v njej je samo danes in jutri. Njen zven je vedno močnejši, glasnejši, slišati ga morajo tudi Kamničani, sprejeti ga mora njegov Kamnik. Pesem, ki je živa zaradi plemenitosti slovenske besede, bo živela večno.

Vsi očitki pesniku, ki je moral umreti, ko še ni dopolnil dvaindvajset let, so bili krivični. Literarna zgodovina bo morala oprati krivico, ki jo je doživljala Balantičeva poezija in z njo naš pesnik France Balantič.

Vir: Kamniški občan, 30(3). 1990. Foto: Janez Repanšek (https://www.facebook.com/GalerijaRepansek)

 

Tagi/značke: France Balantič Galerija Repanšek Muževna steblika pesništvo