Matjaž Šporar: Moj ded Peter Naglič, podjetnik in fotograf iz Šmarce

Objavljeno: .

Matjaž ŠporarFotografska zapuščina ščetarskega mojstra in tovarnarja iz Šmarce, Petra Nagliča, predstavlja pomemben  izziv tudi za muzejsko stroko, saj je  neprecenljiv vir za proučevanje lokalne zgodovine in življenja v kamniški okolici v prvi polovici 20. stoletja. V veliko pomoč bo njegov opus  za proučevanje razvoja ščetarske obrti v obdobju med obema vojnama, za raziskovalce cerkvene zgodovine in sakralne arhitekturne dediščine.

Peter Naglič se je rodil leta 1883 v Šmarci pri Kamniku v družini, ki se je že dve generaciji ukvarjala s ščetarsko obrtjo. Tudi sam se je Peter Nagličv Gradcu izšolal za ščetarskega mojstra in po očetovi smrti leta 1922 sta skupaj z bratom Karlom prevzela obrt in podjetje preimenovala v Tovarna Brata Naglič. V dobrih 20. letih je njuno podjetje postalo eno izmed vodilnih v ščetarski panogi na tedanjem slovenskem področju.

Peter je bil zanimiv in vsestranski človek, ki se je udejstvoval   na raznih področjih človekovega delovanja. Bil je član kulturno-prosvetnega in kmetijskega društva v Šmarci, aktiven je bil v telovadnem društvu Orel, zelo rad je hodil v hribe, kot zelo veren človek se je pogosto udeleževal romanj v bližnje kraje pa vse do Jeruzalema. Ljubiteljsko se je ukvarjal s petrografijo – zbiral je kamnine s svojih potovanj in izletov, zanimalo ga je vse, kar je dišalo po tehniki, predvsem pa je bila njegov največji hobi in strast fotografija, ki ji je nedvomno posvetil  največ svojega prostega časa. Fotografske izobrazbe sicer ni imel, a je sledil razvoju fotografske tehnike in z zanimanjem prebiral tedaj dostopno fotografsko literaturo.

(kliknite slike za povečan prikaz)

Imel je srečo, da je bil rojen ravno v obdobju, ko je s  tovarniško izdelanimi suhimi fotografskimi ploščami po letu 1880 v fotografiji nastopilo novo obdobje. Fotografiranje je postalo lažje, cenejše in hitrejše, kar je povečalo dostopnost širšemu krogu tehničnih navdušencev in k fotografiranju privabilo številne amaterje. Čeprav je bil amaterski fotograf, je v svojem začetnem fotografskem obdobju precej fotografiral po naročilu in fotografije tudi prodajal, vendar se s fotografijo ni nikoli preživljal, njegov primarni vir za preživetje je vedno bilo ščetarstvo.

Fotografsko zbirko Petra Nagliča tvori preko 10.000 steklenih in poliestrskih negativov ter njim pripadajočih pozitivov, ki so nastali med letoma 1899 in 1959. Njegova najstarejša znana fotografija je hkrati tudi njegova najzgodnejša upodobitev, saj gre za avtoportret s pripisano letnico 1899. Velika večina  zbirke Petra Nagliča je popisana, saj je avtor vodil zgledno evidenco posameznih posnetkov.  Beležil je kraj in čas fotografiranja ter opisal vsebino.  Poleg fotografske dokumentacije so za določena leta ohranjeni tudi njegovi osebni dnevniki in koledarji, s pomočjo katerih lahko rekonstruiramo nekatere manjkajoče podatke. Pogosto je na fotografije dopisoval tudi lastne komentarje, s čimer je fotografijam dodal še dodaten osebni pogled ali pečat.

Med letoma 1900 in 1930 je fotografiral na steklene negative, z letom  1931 pa je začel fotografirati na poliestrske filme.  Po letu 1940 je fotografiral precej manj, a je še vedno ohranjal stik s fotografijo. Tematsko lahko njegovo fotografijo v grobem razdelimo na portretno, krajinsko, arhitekturno in dokumentarno.

Portretni fotografiji se je bolj posvečal v svojem zgodnjem obdobju, na začetku kar z improvizirano scensko postavitvijo pred fasado domače hiše.  Kasneje si je na podstrešju domače hiše uredil atelje s stekleno streho, kar se lepo vidi na posnetku iz leta 1915. Pri portretiranju je začel uporabljati razna ozadja, ki mu jih je naslikal lokalni slikopleskar  in razne rekvizite (stol, klop, mizo, ograjo, podstavek, vazo). V tem obdobju je portretiral tudi po naročilu ter fotografije prodajal. V njegovem dnevniku za leto 1910 večkrat zasledimo, da je šel fotografirat to ali ono družino, pogosto tudi pokojnike. Fotografije je lepil na kartone, na katere je dal natisniti svoje ime, za označevanje svojih fotografij pa je uporabljal tudi različne žige s svojim imenom. Uporabljal je vizitni, portretni in secesijski format.

Tudi s krajinsko fotografijo se je bolj ukvarjal v zgodnjem obdobju, ko je v objektiv ujel predvsem kraje in vedute kamniške okolice ter zabeležil svoje planinske izlete na Krvavec, Veliko planino, Kamniško sedlo, Jezersko, Škrlatico, Golico,...

Pri arhitekturni fotografiji številčno izstopajo predvsem notranji in zunanji posnetki cerkva in ostalih sakralnih objektov s področja celotne Slovenije ter posnetki gradbene prenove Ljubljane v 30. letih 20.stoletja. Fotografiral je na primer betoniranje struge Ljubljanice, gradnjo tramvajske proge, Nebotičnika, raznih ljubljanskih palač. Naredil je veliko posnetkov gradnje Plečnikovih stvaritev: Narodna in univerzitetna knjižnica, stadion za Bežigradom,  pokopališče Žale, ljubljanska tržnica in nekaj Plečnikovih cerkva.

Veliko večino njegovih posnetkov pa lahko uvrstimo v dokumentarno fotografijo, s katero je beležil tako vsakdanje, kot tudi slovesne dogodke v ožji in širši okolici. Fotografiral je šege letnega in življenjskega kroga v svoji okolici, društveno in družabno življenje v domačem kraju in kamniški okolici, vaje in nastope telovadnega društva Orel, nenavadne dogodke, kot sta izkopavanje mamutovih fosilov v Nevljah ali pristanek letala na Mengeškem polju, cela serija fotografij pa je nastala v obdobju prve svetovne vojne, ki jo je preživel na Vrhniki in na Ljubljanskem gradu. Podrobno je fotografiral širitev in gradnjo domačih obrtnih objektov ter delovne procese in razne faze ščetarske obrti. Velik del Nagličeve dokumentarne fotografije pa lahko posredno ali neposredno povežemo z verskim življenjem in krščansko tematiko; v mislih imamo predvsem številna romanja, razne  cerkvene slovesnosti in kongrese, blagoslove, pogrebe cerkvenih dostojanstvenikov in še bi lahko naštevali. S fotografskim aparatom je zabeležil prvo vseslovensko romanje v Jeruzalem 1910, ki se ga je med drugimi udeležilo tudi 11 Hrvatov iz Istre. Fotografiral je tudi romanje na Trsat leta 1933 in potovanje po Dalmaciji leta 1935.

Fotografska zapuščina ščetarskega mojstra in tovarnarja iz Šmarce, Petra Nagliča, predstavlja pomemben  izziv tudi za muzejsko stroko, saj je  neprecenljiv vir za proučevanje lokalne zgodovine in življenja v kamniški okolici v prvi polovici 20. stoletja. V veliko pomoč bo njegov opus  za proučevanje razvoja ščetarske obrti v obdobju med obema vojnama, za raziskovalce cerkvene zgodovine in sakralne arhitekturne dediščine. S fotografskim aparatom je Naglič zabeležil spreminjanje ljubljanskih ulic in večje gradbene posege ter ovekovečil številne pomembnejše dogodke. Predvsem pa so Nagličeve fotografije za stroko dragocene zato, ker so zgledno dokumentirane in urejene ter opremljene s podatki o kraju, času in vsebini posnetkov. Tako je bil Peter Naglič v preteklosti že vključen v raziskovalne projekte Mestnega muzeja iz Ljubljane, kakor tudi Medobčinskega muzeja v Kamniku.

Posebna pozornost pa mu je bila namenjena v  Slovenskem  etnografskem muzeju  v Ljubljani, kjer so ga leta 2013, ob 130 letnici  njegovega rojstva počastili z razstavo,  Od domačega praga do Jeruzalema in istoimensko razstavno publikacijo. Vodilna nit razstave je bila v prikazu osebnega pristopa in čutenja Nagličevega vnuka, Matjaža Šporarja, do življenja in dela svojega deda.  Svoj etnološki pogled in interpretacijo fotografskih vsebin pa so vnesli kustosi muzealci Slovenskega etnografskega muzeja, dr. Marko Frelih, mag. Andrej Dular in  Miha Špiček. Opozorili so na tiste tematske sklope v fotografskem in drugem predmetnem gradivu, za katere so ocenili, da so dajali celotnemu Nagličevemu življenju in delu posebno težo in rdečo nit. Nagliča so prepoznali kot ščetarskega mojstra in vernega družinskega človeka, čigar ljubezen do fotografije in spoštovanje vere sta zaznamovala celotno njegovo življenje. 

 Fotografije: arhiv Matjaža Šporarja

Litanije slovenskih mučencev

Litanije slovenskih muencev