Kristina Jamšek: France Balantič - Molk njegovih zasutih ust ga je spremljal dolga leta, pesnik pa je postal mit, ki je vznemirjal marsikatero pesniško dušo

France Balantič, Kamničan in pesnik, je s prav posebno zgodbo, ki presega domišljijo, zaznamovan že od začetka. To je njegova preroškost, saj se je v resnici zgodilo to, kar je v svojih pesmih prerokoval. Molk njegovih zasutih ust ga je spremljal dolga leta, pesnik pa je postal mit, ki je vznemirjal marsikatero pesniško dušo.
Pesnikova usoda je gotovo ena najbolj nenavadnih usod v slovenski literaturi. Moral je umreti, da so mu priznali umetniško vrednost, nato pa je moral v pozabo, ker je umrl na napačnem političnem bregu. Se pa na tem mestu lahko vprašamo, kaj botruje dejstvu, da ga nekateri, recimo tvorci gesel proste enciklopedije Wikipedija še danes ne uvrščajo ne med znane Kamničane ne med znane Slovence, rojene v Kamniku in da se v njegovem rodnem mestu še danes nobena ulica, niti stranska niti slepa, ne imenuje po njem, po enem najbolj nadarjenih in najboljših ekspresionističnih pesnikov med obema vojnama na Slovenskem.

Bil je ubit, zgorel je v ognju groze in bil zamolčan pol stoletja,  zdaj pa je spet tu, pred nami in med nami,  s svojo pretresljivo in bogato slovensko pesniško besedo.

Pesnik France Balantič je na začetku svoje kratke pesniške poti, to je leta 1940, odšel »duše iskat  (…) tja, kjer jih ni« in danes lahko s tesnobo sprejmemo to, da se vse, kar se je dogajalo takrat in pozneje, lahko zgodi samo tam, kjer ni duš. Brezdušnost pa je uničujoča. Občutje smrti je moralo tičati zelo globoko v njem in zato je vztrajno vznikalo na površje njegove lirične izpovedi. Toda vedno in povsod se najdeta optimizem in upanje.

Balantičeva poezija je živa, ker je čustveno nabita. Zato se je spet pridružil kamniškim pesnikom. S svojo sporočilnostjo je njegova pesem vpeta v rojstno mesto Kamnik z Veliko planino in Kamniškimi planinami, kjer je našel navdih, da je svoje življenje prelil v občuteno pesniško obliko in  postal ter za vedno ostal eden izmed njih.

Naš dolg do pesnika Balantiča je v tem, da z razumevanjem njegove pesniške besede izkažemo, kako njegova pesniška bolečina nosi v sebi katarzo in svetlobo.

Pri Balantiču se srečujemo z velikim kulturnim obzorjem, visoko nad povprečno ravnijo sočasnega gimnazijca in študenta.

Bil je vase zamaknjen, liričen in senzibilen fant, popolnoma odmaknjen od drugih. Bil je povprečen dijak, a poezija ga je popolnoma očarala. Toda to, da pesnikuje, se je razvedelo pozno. Ne glede na vse to pa je odprl povsem drugačno območje ljubezenskega čutenja, območje, ki ga lahko označimo kot skrajno čutnega, do konca odprtega izrekanja erotičnega doživljanja, ki mu v dotedanji ljubezenski poeziji ne najdemo primere.