Na Kamniškem našli novo množično grobišče

Objavljeno: .

Grobišče KB

Člani upravnega odbora Društva Demos na Kamniškem so se pred lanskim dnevom mrtvih seznanili s stanjem grobišč povojnih žrtev revolucionarnega nasilja na Kamniškem. K temu so jih spodbudili številni občani, ki se v zadnjem času pogosto obračajo člane društva z vprašanji, ki so povezana z urejanjem teh grobišč. Pogovori s temi občani dajo čutiti, da se obsežnost in nasilnost dejanj, ki jih je povzročila oblast v prvim mesecih po koncu druge svetovne vojne, še vedno poskuša prikrivati.

Čeprav so bili v Kamniku prepričani, da poznajo vse prikrite grobove, pa v teh dneh spoznavajo, da temu ni tako. Prav v tednu pred veliko nočjo so domačini iz Kamniške Bistrice članom Društva Demos na Kamniškem pokazali novo grobišče, ki ga bo potrebno raziskati. Očitno so bistriški gozdovi še polni skrivnosti, potomci takratnih prebivalcev te enkratne gorske doline pa počasi zbirajo pogum in so končno pripravljeni povedati, kar so jim nekoč zaupali njihovi starši ali sosedje.

Potrebno je poudariti, da so Kamničani  območja grobišč že leta 1994 začasno pravno uredili z odlokom, že takrat pa so bili prepričani, da so še grobišča, ki se bodo odkrila kasneje. Na vseh do tedaj znanih lokacijah so bila postavljena obeležja, kranjski spomeniški zavod je poskrbel za zaščito teh krajev žalostne usode več tisoč žrtev revolucionarnega zločina, s podrobnostmi tega žalostnega in tragičnega obdobja takoj po končani vojni pa se lahko seznanimo tudi v knjigi, uredil jo je Šuštar[1] (2004), ki je sedaj dostopna tudi preko Digitalne knjižnice Slovenje.

Junija 2005 je črnogorsko-primorski metropolit Amfilohije Radović na Kopiščih maševal zadušnico za pobite pripadnike nekdanje kraljeve jugoslovanske vojske. Dogodka so se udeležili svojci in še živeči znanci in prijatelji žrtev povojnega nasilja, ki so iz Črne gore v Slovenijo pripotovali s posebnim letalom in z osebnimi avtomobili.(Vreme 2005[2])

Tudi junij leta 2010 je minil v znamenju spomina na pobite črnogorske četnike (vojake jugoslovanske kraljeve vojske v domovini), civiliste (tudi žene in otroke), številne protikomunistične intelektualce in duhovnike, ki so jih sredi maja 1945 enote Titove jugoslovanske vojske pobile na kamniškem območju, zlasti v zgornji dolini Kamniške Bistrice. Na Kopiščih je najprej ob somaševanju predstavnikov Srbske pravoslavne Cerkve potekal parastos za pobite Črnogorce, popoldne pa je v Muzeju novejše zgodovine Slovenije potekala še predstavitev knjige, v kateri je Gregović (2009[3]) opisal tragične dogodke v maju 1945. (Hančič 2010[4])

Jeseni leta 2013 so člani društva na osnovi terenskih ogledov in foto dokumentacije ugotavljali, da območja grobišč sicer niso redno vzdrževana, niso pa mogli trditi, da bi bilo stanje katastrofalno. Zbrano gradivo so posredovali županoma obeh občin, Kamnik in Komenda, skupaj z zahvalo, da skrbita tudi za te spomenike naše zgodovine, in s prošnjo, da vztrajata tudi v prihodnje. Županu občine Kamnik so še posebej predlagali, da se v Kamniški Bistrici primerno zavarujejo in označijo vse lokacije povojnih zunajsodnih pobojev, na lokaciji Kopišča, kjer je bilo leta 1994 postavljeno obeležje, pa se postavi tudi informacijska točka, kasneje pa uredi celoten prostor spomina in opomina. To je pomembno tudi zaradi množičnega turizma v tem delu kamniške občine, saj je urejen in pieteten odnos do umrlih in pravica do groba in spomina tudi zrcalo stanja našega duha na Kamniškem ter spodbuda ostalim slovenskim okoljem, da sledijo našim zgledom.

Perkova[5] (2013) poudarja, da je odrekanje pravice do groba komurkoli zavrženo dejanje, ki zanikuje najgloblje človeško bistvo, žali dostojanstvo posameznika in skupnosti ter kot nevidni rak duše in duha razkraja celotno narodno občestvo. Slovenska rana je tako globoka, da je komajda moč še zaznavati njeno usodnost, krivda pa je naša skupna: tistih, ki so morili; tistih, ki so zagrebli in zamolčali; tudi vseh nas, ki smo obmolknili za dolga desetletja in niti danes na ves glas ne zahtevamo, da dobijo pobiti grobove in njihove duše najdejo zasluženi mir. Obnašamo se, kot bi bila demokracija naš plen in ne sad mnogih rodov, na nek skrivnosten, čuden način tudi tistih, ki so grozovite smrti umrli in še danes niso vredni groba in spomina. Perkova (prav tam) se zato sprašuje, s kakšno civilizacijsko pravico »odrekamo ljudem, ki jim največkrat niti ne poznamo identitete in tudi ne njihove resnične krivde, pravico do groba? Kaj nam preprečuje, da ne izkopljemo, opravimo preiskav /…/ in njihove ostanke položimo v skupno grobnico, mesta smrti pa obeležimo s trajnimi, četudi preprostimi pomniki in s tem celotnemu slovenskemu narodu vrnemo civilizacijsko pravico do nadaljnjega obstoja.«

V Društvu Demos na Kamniškem so se odločili, da izpolnijo osnovno civilizacijsko dolžnost in zamolčane mrtve vrnejo človeški skupnosti, kamor po naravnem in duhovnem redu tudi sodijo, prostori njihove smrti pa se primerno označijo kot kraj kolektivnega spomina in opomina. Povezati želijo preživele, ki so uspeli pobegniti smrti ali so se na kakšen drug način uspeli izogniti smrti na enem od morišč na Kamniškem, in njihove svojce, ki si želijo, da grobišča postanejo dostopna in urejena. Povezati želijo še živeče očividce teh dogodkov po končani drugi svetovni vojni in zapisati njihove spomine. Trenutno potekajo pogovori s predstavniki društva Odkrićemo istinu iz Budve.

Raziskovanje in povezovanje pričevalcev in njihovih potomcev želijo usmeriti v trajno ureditev množičnih grobišč in v pripravo predlogov postavitve osrednjega memorialnega objekta v dolini Kamniške Bistrice. Zbrana pričevanja, skupaj s prispevki vabljenih avtorjev, ki bodo prispevali sociološki, politični in zgodovinski okvir k zbranim dokumentom in pričevanjem, bodo objavili v tiskanem in digitalnem zapisu in ga predstavili širši slovenski javnosti v obliki predavanj, novinarskih konferenc in prispevkih v slovenskih medijih.

Društveni projekt je bil zasnovan v skladu s temeljnim poslanstvom društva, ki želi ohranjati spomin na ključna obdobja narodne zgodovine, tudi državljanske vojne in povojnega revolucionarnega nasilja, krepiti temeljne civilizacijske vrednote zahodnega sveta, spodbujati k strpnosti in nenasilju ter si prizadevati za narodno pomiritev in spravo.


[1] ŠUŠTAR, Milan. 2004. Zbornik žrtev 2. svetovne vojne v občini Kamnik. Kamnik: Občina. Http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-QOV8O1ZW.

[2] VASOViĆ MEKINA, Svetlana. 2005. Četnički Blajburg: U gori raste zelen bor. Vreme 755, 23. jun 2005. Beograd: Vreme. Http://www.vreme.com/cms/view.php?id=419814&print=yes.

[3] GREGOVIĆ, Savo. 2009.Pucaj, rat je završen: zlim putem bratoubilaštva: slovenačko krvavo proljeće 1945: [sa imenima stradalnika Velikog zbjega od Podgorice do Kamničke Bistrice]. Budva: Udruženje "Otkrićemo istinu".

[4] HANČIČ, Damjan. 2010. Parastos za pobite Črnogorce v Kamniški Bistrici in predstavitev knjige o pobojih Črnogorcev v Sloveniji »Streljaj, vojna je končana«. Ljubljana: Študijski center za narodno spravo. http://www.scnr.si/sl/ostalo/parastos-za-pobite-crnogorce-v-kamniski-bistrici-in-predstavitev-knjige-o-pobojih-crnogorcev-v-sloveniji-%C2%BBstreljaj-vojna-je-koncana%C2%AB/.

[5] Perko, Verena. 2013. Pravica do groba – Sit tibi terra levis, naj ti bo zemljica lahka. V: Čas počasi briše, ur. M. Humar in I. Podbrežnik, 25-38. Kamnik: Društvo Demos na Kamniškem. 

 

Tagi/značke: množična grobišča, Kamniška Bistrica, občina Kamnik Jože Dežman

Litanije slovenskih mučencev

Litanije slovenskih muencev