Predstavitev knjige čas počasi briše v Kamniku

Društvo Demos na Kamniškem je konec leta 2013 izdalo strokovno monografijo z naslovom »Čas počasi briše«, 24. januarja 2014 pa so v dvorani Frančiškanskega samostana pripravili njeno predstavitev. Povabilu na predstavitev se je odzval tudi župan Marjan Šarec. Dogodku pa sta prisostvovala tudi poslanca Državnega zbora mag. Matej Tonin in Brane Golubović skupaj z direktorjem občinske uprave Občine Kamnik mag. Ivanom Kendo, občinskimi svetniki in s petimi še živečimi prisilnimi mobiliziranci v nemško vojsko med drugo svetovno vojno – Branko Sitar, Florjan Koželj, Milan Nograšek, Jakob Škerjanc in Franc Primožič. Predstavitve se je udeležil tudi sodelavec Študijskega centra za narodno spravo (SCNR) dr. Damjan Hančič, ki je tudi avtor članka v tej knjigi, v katerem je opisal medvojno zgodbo svojega starega očeta, ki je v letih 1941 – 1945 služil kar v treh vojskah: najprej v starojugoslovanski, nato v nemški na vzhodni fronti in na koncu v partizanski.

Evropski parlament je 2. aprila 2009 sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, v kateri je predlagal, da se 23. avgust obeležuje kot dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. SCNR zato vsako leto pripravi v počastitev tega dne prireditev, posvečeno določeni skupini ljudi ali dogodku iz slovenske zgodovine. Društvo Demos na Kamniškem je bilo leta 2012 soorganizator osrednje slovenske prireditve, ki je potekala v Uršulinskem samostanu v Mekinjah pri Kamniku in je bila posvečena mobilizirancem v nemško vojsko, v pripravah na to prireditev je vzklila tudi ideja o izdaji tovrstne monografije.

Knjiga vsebuje zbrano gradivo, osebne izpovedi prisilnih mobilizirancev v nemško vojsko med drugo svetovno vojno iz občin Kamnik in Komende, pričevanja njihovih sorodnikov (sester, bratov, otrok, vnukov), avtobiografije dveh mobilizirancev, pisma mobilizirancev in celo dnevnik mobiliziranca Stanka Zarnika, ki jih hranijo njihove družine. Spomladi 2013 je društvo na razpisu Občine Kamnik za izvedbo kulturnih projektov pridobilo sredstva za knjižno izdajo zbranega gradiva, svojo finančno podporo pa je zagotovila tudi Občina Komenda. Knjigo sta uredila mag. Igor Podbrežnik in dr. Marjeta Humar, slednja je zbranim na predstavitvi tudi podrobneje predstavila omenjeno knjižno izdajo.

V uvodnem delu so objavljeni članki, ki z zgodovinskega in etičnega stališča opisujejo čas, nasilno mobilizacijo in odgovornost za popravo krivic, storjenih mobilizirancev, osrednji del pa je namenjen 23-im pričevanjem mobilizirancev oziroma zapisom njihovih usod po spominih, pismih, dnevnikih in bogato slikovno gradivo (fotografije oseb in ohranjenih dokumentov, zlasti pisem). Večina prispevkov je objavljenih prvič, le posamezna dela so bila že v taki ali drugačni obliki objavljeni. Delo je nastajalo več kot leto dni, poleg že omenjenih urednikov, so v uredniškem odboru sodelovali še Jože Berlec, Ivanka Učakar, Janez Humar, Matej Stele in dr.Jože Urbanija.

Predstavitev knjige »Čas počasi briše« je pritegnila poslušalce različnih starosti, tako da je bila dvorana nabito polna, gneča pa je bila celo na hodniku. Pretresljive in hkrati zanimive zgodbe še živečih in nedavno umrlih prisilnih mobilizirancev v nemške oborožene sile med drugo svetovno vojno, pospremljene s prikazom izvirnih fotografij iz njihovih osebnih arhivov, so se dotaknile občinstva in odstrle doslej premalo osvetljena poglavja tragične zgodovine dvajsetega stoletja, v katerem je svet in s tem tudi slovenski narod trpel v dveh svetovnih vojnah, in to predvsem zaradi interesov velesil, agresije totalitarnih režimov in kolektivne blaznosti, ki so jo prinesle zločinske totalitarne ideologije.

Teoretični uvod v predstavitev knjige sta prispevala profesorja dr. Janez Juhant in dr. Jože Urbanija, ki sta s svojimi prispevki tudi obogatila vsebino same knjige. Urednica dr. Marjeta Humar je podrobneje predstavila vsebino knjige, urednik mag. Podbrežnik pa je pripravil učinkovito predstavitev fotografskega gradiva, ki je objavljeno v knjigi. Poseben čustveni naboj med poslušalci so ustvarili Jože Berlec, Matej Stele in dr. Jože Urbanija, ki so prebrali več izbranih odlomkov iz knjige.

prof. dr. Janez Juhant	dr. Jože Urbanija

Ob koncu so spregovorili tudi mobiliziranci. Izstopali so zlasti trije. Prvi je bil Florijan Koželj, ki je povedal, kako ga je čudežno varovala priprošnja Mariji Pomagaj z Brezij, da je preživel skozi težko medvojno obdobje, in da mu je Bog vselej na pot pošiljal dobre ljudi. Zaključil je z globoko mislijo, da ni belih, rdečih in črnih, ampak so samo dobri in slabi ljudje, kar je navdušilo občinstvo v dvorani. Do tega spoznanja je prišel na svoji preizkušenj polni poti skozi prisilno mobilizacijo, neuspeli poskus bega, vrnitev na fronto in vrnitev v domovino, kjer se je celo zapletel v bratomorno vojno in na koncu po srečnem naključju preživel taborišče smrti v Teharjah.

Milan Nograšek je preživel strahotno izkušnjo ruskega ujetništva v Sibiriji po končani vojni. Še danes ga pretrese, da tam umrlih od izčrpanosti, lakote in bolezni sploh niso pokopavali, pač pa so jih kar odvrgli v divjino sibirske tajge, da so jih požrle živali, preživeli pa so le tisti, ki so imeli s seboj menažko in žlico. Tisti, ki so prišli v ujetništvo brez jedilnega pribora, so umrli, saj so jim hrano ulivali kar v roke. Tam je spoznal, da je bil Stalin najučinkovitejši strateg za uničevanje človeških življenj, kar jih pozna zgodovina.

Franc Primožič je na vzhodni fronti razmeroma kmalu pobegnil k ruskim partizanom od tam pa je prišel v Rdečo armado, kjer so ga usposobili za voznika tanka. Kasneje se pridružil Jugoslovanski armadi in se bojeval predvsem v Srbiji. Zanj še posebej boleče so bile nenadne izgube tovarišev v oklepnih enotah. Tovariši, s katerimi se je še pred nekaj urami družil, so umirali strašne smrti, če so bili tanki zadeti v skladišče streliva, saj so se njihovi težki oklepi v silovitih eksplozijah razleteli na drobne kosce. Od tankovskih posadk tedaj ni ostalo niti toliko posmrtnih ostankov, da bi se od njih lahko poslovili. Tedaj so se poslavljali le v mislih.