23. avgust – Vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov

Objavljeno: .

samostan mekinje_1.jpg - 9.05 KbLetošnja slavnostna prireditev ob vseevropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov v ponedeljek, 27. avgusta 2012 ob 19. uri v Uršulinskem samostanu v Mekinjah v Kamniku.

Evropski parlament je 2. aprila 2009 sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu in predlagal 23. avgust za Dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Organizatorji letošnje prireditve,  ta vsako leto poteka v drugi slovenski regiji, smo prepričani, da brez spomina, poprave krivic in ozdravljenja ran iz preteklosti ni mogoče graditi uspešne in mirne prihodnosti. Slovenska družba mora doseči soglasje, kako zdraviti rane iz preteklosti, ki nas vedno znova bolijo, kako presegati delitve, ki nas slabijo in ogrožajo našo prihodnost, kako obravnavati totalitarno dediščino, ki je še kako živa, v vsej njeni celovitosti.

Sprejeli smo odločitev, da se osrednja prireditev organizira v Uršulinskem samostanu v Mekinjah. Izbira kraja prizorišča letošnje slovesnosti ni naključna, saj je imel samostan v petsto letih svojega obstoja močan duhovni in gospodarski vpliv na razvoj Kamnika, povezan pa je tudi s ključnimi dogodki dvajsetega stoletja, saj je v prvi svetovni vojni nudil prostore za zdravljenje najtežjih ranjencev iz soške fronte, svoje mesto pa ima tudi v zgodovini osamosvajanja Slovenije.

S prireditvijo želimo opozoriti tudi na desetletja zatajevane dogodke takoj po končani drugi svetovni vojni, ko je bila v Kamniku  zadnja postaja več tisoč vojaških in civilnih oseb, preden so bili odpeljani na morišča v dolini Kamniške Bistrice.

Osrednja pozornost letošnje slovesnosti pa je namenjena mobilizirancem s nemško vojsko, žrtvam nacizma in komunizma, ki so v svoji mladosti v nemški vojaški uniformi izkusili vse strahote druge svetovne vojne v peklu frontnih linij, žalostno usodo v ruskih, angleških in  ameriških taboriščih, agonije vojnih bolnic in pa trpeče doživljanje povojnih repatriacij in družbene stigmatizacije. Veliko jih je za vedno ostalo na najbolj krvavih bojiščih Evrope, mnoge so kot ruske vojne ujetnike vključili v prve bojne vrste enot Jugoslovanske ljudske armade na sremski fronti.. Vse preživele, ki so se uspeli vrniti, mnogi med njimi pohabljeni in delovno omejeno sposobni, pa je v domovini čakala stigmatizacija totalitarne oblasti, saj jih je prav služenje v okupatorski dodatno zaznamovalo in za marsikoga so dolgo veljali za pasivnejše podpornike nacizma. O njih se ni govorilo, še svojim otrokom niso razložili vsega, kar so doživeli. Nase so lahko javno opozorili šele po osamosvojitvi. Zadnji čas je, da se osvetli tudi ta temna stran naše preteklosti, saj jih je med živimi vedno manj, z njimi pa odhajajo nazapisana pričevanja.

Nemški okupacijski sistem je na zasedenih območjih Štajerske, Gorenjske in Koroške poleg ponemčevanja, prepovedi uporabe slovenskega jezika in deportacijam zavednih Slovencev zahteval tudi prisilno mobilizacijo. Ta je temeljila na osnovi nemškega državljanstva, ki so ga morali sprejeti prebivalci zasedenih ozemelj in zakona o vojaški obveznosti za nemške državljane. Kot danes ocenjujejo zgodovinarji, je v nemški vojski med vojno služilo 28.000 Slovencev, od teh pa jih je približno 7.000 umrlo na različnih bojiščih.
.

V Društvu Demos na Kamniškem se strinjamo z mnenjem Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve _ VSO, da je slovenska osamosvojitev potekala v ozračju, prežetem s soglasjem slovenske družbe o pomenu vrednot pluralistične, demokratične in pravne države ter v ozračju zanosnega boja za obrambo človekovih pravic. Kot so zapisali v Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve, je bil temu ozračju je bil tuj vsakršen totalitarizem, saj  se je najširša civilna družba izražanju avtoritarnih praks tedanje oblasti smelo postavila po robu s pogumno držo nenasilnega državljanskega odpora, slovenska osamosvojitev pa je zato potekala v ozračju, prežetem s soglasjem slovenske družbe o pomenu vrednot pluralistične, demokratične in pravne države ter v ozračju zanosnega boja za obrambo človekovih pravic. Temu ozračju pa je bil vsakršen totalitarizem tuj, najširša civilna družba pa se je izražanju avtoritarnih praks tedanje oblasti smelo postavila po robu s pogumno držo nenasilnega državljanskega odpora.