»Jugoslavije ni več, sedaj je tu Slovenija,« so bile besede dr. Jožeta Pučnika, ki so odmevale na dan, ko smo se enoglasno odločili, da želimo živeti v samostojni in neodvisni Sloveniji. Danes, 20 let po tem dogodku, se šele lahko zavedamo, kaj smo tedaj zares velikega naredili. Na plebiscitu smo postavili temelje za samostojno državo, poti nazaj ni bilo več, našim izvoljenim predstavnikom smo dali jasno nalogo, ki so jo morali izpolniti v pol leta. Slovenke in Slovenci smo končno postali narod s svojo državo in že prvi dan samostojnosti smo jo morali braniti z orožjem in plačati krvavi davek, da smo jo obranili. Tudi naš Kamničan Edvard  Peperko je dal svoje mlado življenje za našo novo državo.

Zato danes upravičeno praznujemo praznik samostojnosti in enotnosti. In prav enotnost, ne samo nas državljanov, pač pa našega političnega vodstva, je bila tista, ki nam je omogočila, da smo zmogli ta zmagoviti korak. Nekateri zgodovinarji, ki se ukvarjajo z našo novejšo zgodovino, so prepričani, da je bilo plebiscitno obdobje 1990 edino obdobje naše zgodovine, ko smo bili resnično enotni, državljani in politično vodstvo.

Kamničani smo lahko upravičeno ponosni, da so našo trnovo pot v samostojnost zaznamovali tudi naši občani. Naj na tem mestu omenim dva, ki sta najbolj zaznamovala 20. stoletje in postavila Kamnik v središče dogodkov – Rudolf Maister in France Tomšič. Obstaja kar nekaj stičnih točk med obema velikanoma osamosvojitvenih prizadevanj:

  • Oba je odlikovala ljubezen do domovine, bila sta se sposobna spopasti s strahovi in imela pogum narediti odločne korake, znala sta prisluhniti narodovi duši in imela sposobnost dojeti pravi trenutek za ključne poteze.
  • Oba sta bila prezgodnji ptici pevki, zato tudi težko vodljiva.
  • Oba sta bila kasneje vsak na svoj način umaknjena iz središča dogajanja, zato sta se umaknila v svet svojih spominov.

Minila so dolga leta, da smo Slovenci in še posebej Kamničani spoznali Maistrovo veličino in pomen dejanj, ki jih položil na oltar zgodovine, pri Tomšiču se ta proces šele začenja.

Čas za vedno izgubljenih priložnosti – Maistra slovenska politika ni podprla

Če sledimo poti obeh naših someščanov, lahko opazimo pomanjkanje enotnosti pri naši politični eliti, ki sicer zna oblikovati temeljno vizijo, ima pa težave, ko je potrebno oblikovati strategijo za dosego ključnih ciljev. Nerazumljivo nam je, da takratno slovensko politično vodstvo ni podprlo Maistra, ko je prevzel poveljstvo nad Mariborom in vso Spodnjo Štajersko, in tako zasedel slovensko narodno mejno območje na Štajerskem. Še bolj je nerazumljivo, da mu niso dovolili nadaljnjega napredovanja na Koroško, čeprav je povsem sam, na svojo roko, z avstrijsko vojsko sklenil pogodbo, ki je določala, da lahko slovenske čete zasedejo kraje ob narodnostni meji od Radgone do Šmohorja pri Beljaku  Še več – v času koroškega plebiscita se je moral kot takratni poveljnik policijskih sil z njimi vred umakniti s Koroškega, ker bi bil lahko vplival na rezultat plebiscita.

Rezultate tega časa poznamo, namesto v samostojni državi smo pristali kot vojni plen v kraljevini Jugoslaviji, ki se je z mirovno pogodbo odpovedala velikemu delu slovenskega ozemlja, s plebiscitno voljo pa smo ostali tudi brez Koroške.

Izgubljene generacije v desetletjih šepetanja

V času druge svetovne vojne bi pričakovali več enotnosti, vendar se to ni zgodilo. Vrh slovenske politike se je umaknil v varno zavetje tujine, tisti, ki so ostali, so se razdelili na dva ideološka pola, pri čemer je eden želel prevladati, kar mu je tudi uspelo. To dokazuje usoda Kocbeka, ki je bil prisiljen podpisati Dolomitsko izjavo. S tem se je začrtala pot nedemokratične, izključevalne družbe. V luči današnjih spoznanj lahko trdimo, da so bila ta leta največja nesreča za slovenski narod, ki je pustila trajne posledice, ki jih čutimo še danes. V vojni in revoluciji, ki se je raztegnila še v prvo povojno obdobje, so se izgubile cele generacije, na katerih bi se gradila naša prihodnost. Povojna represija je prinesla na površje povprečnost, neambicioznost, slovenskemu narodu je vsiljevala tuje vrednote. Sovjetski model družbene ureditve v Sloveniji ni nikoli v celoti uspel, uspelo pa je, da smo začeli šepetati, se zapirati v intimo naših domačih ognjišč.

In so prišla osemdeseta leta, ko je vedno bolj postajalo jasno, da socialistični model družbene ureditve ne uspeva, po smrti Tita sta Jugoslavijo držali skupaj samo še komunistična partija in armada, ki je postala država v državi. Naše plače, takrat imenovane osebni dohodki, so imele največjo vrednost na plačilni dan, v vrstah smo čakali za osnovna živila, vožnja z vozili je bila omejena. Stavke, ki jih sicer socialistični sistem ni priznaval, so bile prepovedane, dogajale pa so se prekinitve dela.

France Tomšič je prižgal plamen upanja v lepšo in svetlejšo prihodnost

In se je zgodila stavka v Titovih zavodih Litostroj, kjer nastopi France Tomšič, ki je prižgal plamen upanja, poguma in vere, da samo res demokratična družba lahko upa v lepšo in svetlejšo prihodnost. Tisoče stavkajočih je prepričal, da je rešitev vseh nakopičenih problemov, ki delavstvo peha v revščino in brezizhodnost, edino v demokratizaciji našega družbenopolitičnega sistema, v vzpostavitvi parlamentarne demokracije. Za parlamentarno demokracijo pa sta potrebni vsaj dve enakopravni politični stranki. Zbrani stavkajoči, ki so predstavljali dobršen del ljubljanskega delavstva, so ustanovili Socialdemokratsko stranko Slovenije – SDZS, ki je imela cilj, da deluje paralelno in enakopravno z Zvezo komunistov – ZKS.

Od takrat naprej je bilo vse lažje. Ideje Društva pisateljev in Nove revije ter nova družbena gibanja, so prispevali k političnemu pluralizmu in novemu položaju Slovenije v takratni Jugoslaviji in skupnosti evropskih narodov. Politični pluralizem je postajal vizija vedno širšega kroga ljudi. Strah pred represijo je zgineval, množice podpornikov sprememb so se večale, o tem je začela razmišljati tudi slovenska partija, ki je z odhodom s kongresa zvezne partije povzročila, da je Jugoslavijo povezovala samo še armada.

In spet smo pri Francetu Tomšiču, ki je nepregledni množici na Kongresnem trgu v vsem razumljivem jeziku predstavil dejansko stanje suverenosti Slovenije. Povedal nam je, da ne odločamo ne o uporabi puške, saj so naše fante po mili volji razporejali v Beogradu, ne o uporabi palice, saj so proti volji Slovenije obsojali državljane Slovenije, federacija pa nam je predpisovala, koliko denarja moramo odvesti v Beograd. Prepričal nas je, da bi kot samostojna država lahko dobro, predvsem pa mirno živeli v okviru Evropske skupnosti.

Nekaj mesecev po tem je bil pritisk množic in nastajajoče opozicije tako velik, da je bila partijska oblast prisiljena spremeniti slovensko ustavo, s čimer so bili podani pogoji za prve svobodne, tajne parlamentarne volitve. Nastala demokratična opozicija, ki je na volitvah nastopila enotno, je ponudila program demokratizacije in osamosvojitve Slovenije in dobila mandat volivcev, da ta program tudi izvede.

Osamosvojitev je vrednostno središče slovenskega naroda

Vprašanje plebiscita je še isto leto postalo ključno na poti v samostojno Slovenijo, potrebovali smo pravne temelje za osamosvojitvene korake.

Naključje ali pa tudi ne, to se je dogajalo v adventnem času, ko smo v pričakovanju novega rojstva, kar daje dogodkom dodatne simbolne dimenzije. To so bili štirje tedni enotnosti, ko so naši politiki z leve, z desne, rdeči in črni in drugih barv, hodili skupaj po slovenskih trgih, mestih in vaseh in naznanjali in vabili ljudi na plebiscit ter jim obljubljali lepšo prihodnost v samostojni Sloveniji. Nikdar prej in nikoli kasneje, ko so stekle priprave na osamosvojitev, in tudi danes ne, o taki enotnosti ne moremo govoriti. Enotnost politične elite je bila kratkotrajna, bila pa je ključna, saj je slovenskemu narodu omogočila, da se je na plebiscitu izrekel, da želi živeti v samostojni državi Sloveniji.

Naj še enkrat opozorim na našega Tomšiča, človeka vizije in poznavalca slovenske duše. V dneh, ko se je v parlamentu odločalo o plebiscitnem zakonu, je povedal sledeče:

»Ne poznam nobenega naroda v Evropi, niti ne v svetu, da bi bili pomemben narod brez svoje države. To je razlog, zaradi katerega sem prepričan, da nas bo prišlo na plebiscit vsaj 90 %. Tako se absolutno ne bojim, da ne bi bil ta plebiscit sprejet vsaj z 80 %. Tega se res ne bojim. Odločitev za plebiscit je velik dan za mlado slovensko demokracijo, saj nam je uspelo veliko soglasje o tako pomembnem vprašanju. Nobenih pomislekov nimam, plebiscit bo uspel, saj se vsi zavedamo, da druge alternative nimamo. Če se ne bomo odločili za samostojno državo, bomo lahko čez nekaj let ostali manjšina v lastni državi.«

In njegova napoved se je povsem uresničila, postali smo velik narod s svojo lastno državo!

Spoštovani, čas je, da se Kamničani zavemo veličine naših someščanov, da smo nanje ponosni, da se z njimi predstavljamo in postavljamo pred svetom. Kot prvi majhen korak na tej poti predlagam, da Franceta Tomšiča v letu, ki prihaja, ko bomo slavili dvajset let samostojne Slovenije, Občinski svet Občine Kamnik imenuje za častnega občana.

Enotnost, ki spoštuje različnost, potrebujemo tudi danes. Je pogoj oblikovanja poti do skupnih ciljev. Na tej poti se nobena skupina državljanov ne sme počuti izigrano, ampak mora biti upoštevana v svojih interesih. Temu se mora prilagoditi politična kultura. Naš zgled in vodilo za prihodnja ravnanja je lahko samo množična podpora osamosvojitvi in enotnost politične elite v času plebiscita, ki je in mora ostati vrednostno središče našega naroda.

Avtor komentarja je Igor Podbrežnik, predsednik društva (december 2010) 

Litanije slovenskih mučencev

Litanije slovenskih muencev