Predlog društva, da se Francetu Tomšiču podeli naziv častnega občana

Objavljeno: .

Upravni odbor Društva Demos na Kamniškem predlaga, da se Francetu Tomšiču za izjemne dosežke na področju demokratizacije slovenskega političnega prostora in njegov prispevek pri osamosvajanju Slovenije podeli naziv častni občan Občine Kamnik. Imenovanje Franceta Tomšiča za častnega občana naše občine ima izjemen pomen za promocijo naše občine, še posebej v letu, ko praznujemo 20-letnico samostojne Slovenije.

France Tomšič sodi med najpomembnejše Slovence zadnjih dveh desetletij 20. stoletja. Rojen je bil v Šmarci 2. avgusta leta 1937. Kot strojni inženir je dalj časa služboval v Nemčiji, kjer je spoznal razliko med evropskim demokratičnim sistemom in komunistično ureditvijo v nekdanji Jugoslaviji. Ko se je vrnil v Slovenijo, se je kljub življenjskemu tveganju  zavestno odločil, da se bo z vsemi svojimi močmi zavzel za odpravo komunizma. Ob litostrojski stavki je ustanovil prvo stranko, s čimer je Slovenijo postavil v prve vrste držav v vzhodnem bloku, ki so prekinile enostrankarski sistem in začele z demokratičnimi spremembami. S tem je izkazal ne le pogum, pač pa vizionarstvo, uresničil svoje zgodovinsko poslanstvo in umestil Slovenijo med moderne demokratične države.

France Tomšič je bil vizionar, aktivist, domoljub, resnicoljub, demokrat in prijatelj ljudi v stiski. Bil je eden glavnih pobudnikov slovenske pomladi, simbol moderne socialdemokratske politike in borec za pravice slovenskega delavstva. V nasprotju z vladajočimi politiki takratnega enopartijskega režima, ki so se sklicevali na delavske interese in bolj ali manj zlorabljali delavsko govorico, je bil Tomšič pravi delavski, sindikalni, zares socialdemokratski voditelj.

France Tomšič je s svojim političnim poslanstvom začel leta 1986, ko se je v Kamniku vključil v razpravo o zazidalnem načrtu B3 Novi trg in organiziral občane, da so se uprli nameravanim razlastitvam zemlje na Kamniškem. Naslednji uspešni poskus organiziranja zunaj sistema oblasti je izvedel v Litostroju leta 1987, ko je vodil stavko 5.000 litostrojskih delavcev, med katero je bil ustanovljen iniciativni odbor Socialdemokratske zveze, prve opozicijske stranke v tedanji komunistični Vzhodni Evropi. Po ustanovitvi poljske Solidarnosti, ki je dosegla sindikalne svoboščine, je bila prav ustanovitev stranke največji udarec enopartijskim sistemom celotnega vzhodnega bloka. France Tomšič je s tem začel boj za demokratične spremembe v Sloveniji, takrat je s svojim političnim programom prižgal iskrico, ki je zanetila slovensko pomlad. Slovenija je prav po Tomšičevi zaslugi konec osemdesetih let odigrala v Evropi vodilno vlogo pri demokratizaciji vzhodnega bloka. Brez pretiravanja lahko zapišemo, da je berlinski zid začel pokati prav v Ljubljani.

Plebiscit je temeljni kamen slovenske državnosti in praznik vsenarodne enotnosti

Objavljeno: .

»Jugoslavije ni več, sedaj je tu Slovenija,« so bile besede dr. Jožeta Pučnika, ki so odmevale na dan, ko smo se enoglasno odločili, da želimo živeti v samostojni in neodvisni Sloveniji. Danes, 20 let po tem dogodku, se šele lahko zavedamo, kaj smo tedaj zares velikega naredili. Na plebiscitu smo postavili temelje za samostojno državo, poti nazaj ni bilo več, našim izvoljenim predstavnikom smo dali jasno nalogo, ki so jo morali izpolniti v pol leta. Slovenke in Slovenci smo končno postali narod s svojo državo in že prvi dan samostojnosti smo jo morali braniti z orožjem in plačati krvavi davek, da smo jo obranili. Tudi naš Kamničan Edvard  Peperko je dal svoje mlado življenje za našo novo državo.

Zato danes upravičeno praznujemo praznik samostojnosti in enotnosti. In prav enotnost, ne samo nas državljanov, pač pa našega političnega vodstva, je bila tista, ki nam je omogočila, da smo zmogli ta zmagoviti korak. Nekateri zgodovinarji, ki se ukvarjajo z našo novejšo zgodovino, so prepričani, da je bilo plebiscitno obdobje 1990 edino obdobje naše zgodovine, ko smo bili resnično enotni, državljani in politično vodstvo.

Kamničani smo lahko upravičeno ponosni, da so našo trnovo pot v samostojnost zaznamovali tudi naši občani. Naj na tem mestu omenim dva, ki sta najbolj zaznamovala 20. stoletje in postavila Kamnik v središče dogodkov – Rudolf Maister in France Tomšič. Obstaja kar nekaj stičnih točk med obema velikanoma osamosvojitvenih prizadevanj:

  • Oba je odlikovala ljubezen do domovine, bila sta se sposobna spopasti s strahovi in imela pogum narediti odločne korake, znala sta prisluhniti narodovi duši in imela sposobnost dojeti pravi trenutek za ključne poteze.
  • Oba sta bila prezgodnji ptici pevki, zato tudi težko vodljiva.
  • Oba sta bila kasneje vsak na svoj način umaknjena iz središča dogajanja, zato sta se umaknila v svet svojih spominov.

Minila so dolga leta, da smo Slovenci in še posebej Kamničani spoznali Maistrovo veličino in pomen dejanj, ki jih položil na oltar zgodovine, pri Tomšiču se ta proces šele začenja.

Čas za vedno izgubljenih priložnosti – Maistra slovenska politika ni podprla

Če sledimo poti obeh naših someščanov, lahko opazimo pomanjkanje enotnosti pri naši politični eliti, ki sicer zna oblikovati temeljno vizijo, ima pa težave, ko je potrebno oblikovati strategijo za dosego ključnih ciljev. Nerazumljivo nam je, da takratno slovensko politično vodstvo ni podprlo Maistra, ko je prevzel poveljstvo nad Mariborom in vso Spodnjo Štajersko, in tako zasedel slovensko narodno mejno območje na Štajerskem. Še bolj je nerazumljivo, da mu niso dovolili nadaljnjega napredovanja na Koroško, čeprav je povsem sam, na svojo roko, z avstrijsko vojsko sklenil pogodbo, ki je določala, da lahko slovenske čete zasedejo kraje ob narodnostni meji od Radgone do Šmohorja pri Beljaku  Še več – v času koroškega plebiscita se je moral kot takratni poveljnik policijskih sil z njimi vred umakniti s Koroškega, ker bi bil lahko vplival na rezultat plebiscita.

Rezultate tega časa poznamo, namesto v samostojni državi smo pristali kot vojni plen v kraljevini Jugoslaviji, ki se je z mirovno pogodbo odpovedala velikemu delu slovenskega ozemlja, s plebiscitno voljo pa smo ostali tudi brez Koroške.

Izgubljene generacije v desetletjih šepetanja

V času druge svetovne vojne bi pričakovali več enotnosti, vendar se to ni zgodilo. Vrh slovenske politike se je umaknil v varno zavetje tujine, tisti, ki so ostali, so se razdelili na dva ideološka pola, pri čemer je eden želel prevladati, kar mu je tudi uspelo. To dokazuje usoda Kocbeka, ki je bil prisiljen podpisati Dolomitsko izjavo. S tem se je začrtala pot nedemokratične, izključevalne družbe. V luči današnjih spoznanj lahko trdimo, da so bila ta leta največja nesreča za slovenski narod, ki je pustila trajne posledice, ki jih čutimo še danes. V vojni in revoluciji, ki se je raztegnila še v prvo povojno obdobje, so se izgubile cele generacije, na katerih bi se gradila naša prihodnost. Povojna represija je prinesla na površje povprečnost, neambicioznost, slovenskemu narodu je vsiljevala tuje vrednote. Sovjetski model družbene ureditve v Sloveniji ni nikoli v celoti uspel, uspelo pa je, da smo začeli šepetati, se zapirati v intimo naših domačih ognjišč.

In so prišla osemdeseta leta, ko je vedno bolj postajalo jasno, da socialistični model družbene ureditve ne uspeva, po smrti Tita sta Jugoslavijo držali skupaj samo še komunistična partija in armada, ki je postala država v državi. Naše plače, takrat imenovane osebni dohodki, so imele največjo vrednost na plačilni dan, v vrstah smo čakali za osnovna živila, vožnja z vozili je bila omejena. Stavke, ki jih sicer socialistični sistem ni priznaval, so bile prepovedane, dogajale pa so se prekinitve dela.

France Tomšič je prižgal plamen upanja v lepšo in svetlejšo prihodnost

In se je zgodila stavka v Titovih zavodih Litostroj, kjer nastopi France Tomšič, ki je prižgal plamen upanja, poguma in vere, da samo res demokratična družba lahko upa v lepšo in svetlejšo prihodnost. Tisoče stavkajočih je prepričal, da je rešitev vseh nakopičenih problemov, ki delavstvo peha v revščino in brezizhodnost, edino v demokratizaciji našega družbenopolitičnega sistema, v vzpostavitvi parlamentarne demokracije. Za parlamentarno demokracijo pa sta potrebni vsaj dve enakopravni politični stranki. Zbrani stavkajoči, ki so predstavljali dobršen del ljubljanskega delavstva, so ustanovili Socialdemokratsko stranko Slovenije – SDZS, ki je imela cilj, da deluje paralelno in enakopravno z Zvezo komunistov – ZKS.

Od takrat naprej je bilo vse lažje. Ideje Društva pisateljev in Nove revije ter nova družbena gibanja, so prispevali k političnemu pluralizmu in novemu položaju Slovenije v takratni Jugoslaviji in skupnosti evropskih narodov. Politični pluralizem je postajal vizija vedno širšega kroga ljudi. Strah pred represijo je zgineval, množice podpornikov sprememb so se večale, o tem je začela razmišljati tudi slovenska partija, ki je z odhodom s kongresa zvezne partije povzročila, da je Jugoslavijo povezovala samo še armada.

In spet smo pri Francetu Tomšiču, ki je nepregledni množici na Kongresnem trgu v vsem razumljivem jeziku predstavil dejansko stanje suverenosti Slovenije. Povedal nam je, da ne odločamo ne o uporabi puške, saj so naše fante po mili volji razporejali v Beogradu, ne o uporabi palice, saj so proti volji Slovenije obsojali državljane Slovenije, federacija pa nam je predpisovala, koliko denarja moramo odvesti v Beograd. Prepričal nas je, da bi kot samostojna država lahko dobro, predvsem pa mirno živeli v okviru Evropske skupnosti.

Nekaj mesecev po tem je bil pritisk množic in nastajajoče opozicije tako velik, da je bila partijska oblast prisiljena spremeniti slovensko ustavo, s čimer so bili podani pogoji za prve svobodne, tajne parlamentarne volitve. Nastala demokratična opozicija, ki je na volitvah nastopila enotno, je ponudila program demokratizacije in osamosvojitve Slovenije in dobila mandat volivcev, da ta program tudi izvede.

Osamosvojitev je vrednostno središče slovenskega naroda

Vprašanje plebiscita je še isto leto postalo ključno na poti v samostojno Slovenijo, potrebovali smo pravne temelje za osamosvojitvene korake.

Naključje ali pa tudi ne, to se je dogajalo v adventnem času, ko smo v pričakovanju novega rojstva, kar daje dogodkom dodatne simbolne dimenzije. To so bili štirje tedni enotnosti, ko so naši politiki z leve, z desne, rdeči in črni in drugih barv, hodili skupaj po slovenskih trgih, mestih in vaseh in naznanjali in vabili ljudi na plebiscit ter jim obljubljali lepšo prihodnost v samostojni Sloveniji. Nikdar prej in nikoli kasneje, ko so stekle priprave na osamosvojitev, in tudi danes ne, o taki enotnosti ne moremo govoriti. Enotnost politične elite je bila kratkotrajna, bila pa je ključna, saj je slovenskemu narodu omogočila, da se je na plebiscitu izrekel, da želi živeti v samostojni državi Sloveniji.

Naj še enkrat opozorim na našega Tomšiča, človeka vizije in poznavalca slovenske duše. V dneh, ko se je v parlamentu odločalo o plebiscitnem zakonu, je povedal sledeče:

»Ne poznam nobenega naroda v Evropi, niti ne v svetu, da bi bili pomemben narod brez svoje države. To je razlog, zaradi katerega sem prepričan, da nas bo prišlo na plebiscit vsaj 90 %. Tako se absolutno ne bojim, da ne bi bil ta plebiscit sprejet vsaj z 80 %. Tega se res ne bojim. Odločitev za plebiscit je velik dan za mlado slovensko demokracijo, saj nam je uspelo veliko soglasje o tako pomembnem vprašanju. Nobenih pomislekov nimam, plebiscit bo uspel, saj se vsi zavedamo, da druge alternative nimamo. Če se ne bomo odločili za samostojno državo, bomo lahko čez nekaj let ostali manjšina v lastni državi.«

In njegova napoved se je povsem uresničila, postali smo velik narod s svojo lastno državo!

Spoštovani, čas je, da se Kamničani zavemo veličine naših someščanov, da smo nanje ponosni, da se z njimi predstavljamo in postavljamo pred svetom. Kot prvi majhen korak na tej poti predlagam, da Franceta Tomšiča v letu, ki prihaja, ko bomo slavili dvajset let samostojne Slovenije, Občinski svet Občine Kamnik imenuje za častnega občana.

Enotnost, ki spoštuje različnost, potrebujemo tudi danes. Je pogoj oblikovanja poti do skupnih ciljev. Na tej poti se nobena skupina državljanov ne sme počuti izigrano, ampak mora biti upoštevana v svojih interesih. Temu se mora prilagoditi politična kultura. Naš zgled in vodilo za prihodnja ravnanja je lahko samo množična podpora osamosvojitvi in enotnost politične elite v času plebiscita, ki je in mora ostati vrednostno središče našega naroda.

Avtor komentarja je Igor Podbrežnik, predsednik društva (december 2010) 

Protestno pismo Društva Demos na Kamniškem ministru za šolstvo in šport dr. Igorju Lukšiču

Objavljeno: .

Spoštovani g. minister

Društvo Demos na Kamniškem je prostovoljno, samostojno in nepridobitno združenje fizičnih oseb, ki želimo v javnem interesu vzpodbujati narodno zavest in utrjevati domoljubje ter poudarjati pomen vrednot in demokracije.

Društvo Demos na Kamniškem ostro protestira prosti zlorabi zgodovine in šolskega leta knjige za vrivanje ideološko obarvanih vsebin v učni proces v osnovni šoli. Nasprotujemo neustreznemu povezovanju praznovanja obletnic ustanovitve OF in ustanovitve lastne države in se ne strinjamo z ideološkim potvarjanjem medvojne zgodovine. Prizadevanja za narodno spravo so med Slovenci prisotna vse od osamosvojitve, v vašem predlaganem projektu pa teh prizadevanj ne zasledimo, kar vzbuja skrb, saj z enostransko, izključujočo in sovražno ideologijo obremenjujete naše otroke, ki sami še niso sposobni kritično ovrednotiti medvojnih dogodkov. Pričakujemo, da je ministrstvo kritično do uničujočih totalitarnih ideologij in režimov 20. stoletja, ki so povzročili milijonske žrtve po vsej Evropi, zatirali osebno in narodno svobodo, diskriminirali, zapirali in ubijali. Te ideologije in režime je v Resoluciji o evropski zavesti in totalitarizmu obsodil tudi Evropski parlament. Od Ministrstva za šolstvo pričakujemo in zahtevamo, da se v šoli kritično obravnavajo nacizem, fašizem in komunizem ter kot vrednota predstavljajo človekove pravice, kar je tudi pravica do svobodnega izražanja stališč, političnega združevanja in do osamosvojitve.

Odgovor ministra dr. Lukšiča na protest društva Demos

Objavljeno: .

Spoštovani g. predsednik društva Demos na Kamniškem

Letošnje šolsko leto je proglašeno za Šolsko leto knjige; v letu 2011 pa praznujemo tudi 70. obletnico upora proti okupatorju in 20. obletnico neodvisnosti države. Vse troje bomo v šolskem prostoru obeležili s projektom: E-knjiga: Stisni roko v pest!

Ministrstvo je v letu 2010 pripravilo natečaj z naslovom Demokracija ti da krila in z njim obeležilo 20. obletnico strankarskih volitev. To je bila pomembna aktivnost za dvig državljanske zavesti in utrjevanju demokratične politične kulture. S temi dejavnostmi nadaljujemo tudi v letu 2011, ko gre za dve veliki obletnici: 20. obletnico osamosvojitve Republike Slovenije in 70. obletnico ustanovitve OF. Obe obletnici imata podlago tudi v dveh državnih praznikih: 25. juniju in 27. aprilu, ko praznujemo dan državnosti in dan upora proti okupatorju.

Namen projekta je spodbuditi projektno delo in povezati več predmetov, pristop torej, ki naj bi ga šola sčasoma vpeljala v vsakdanji pouk. Projektno delo je v pedagoški praksi že uveljavljeno, spodbuja timsko delo in interdisciplinarno povezuje več predmetov: zgodovino, slovenščino, državljansko in domovinsko vzgojo ter etiko, tuji jezik, računalništvo (IKT) in s tem koherentno in smiselno povezuje znanje šolskih predmetov v kontekstu kroskurikularnih razsežnosti, kot so: identiteta in kulturna raznolikost, sodelovanje v skupnosti, tehnologija in mediji, kreativnost in kritično razmišljanje.

Demos na Kamniškem je del Združenja veteranov osamosvojitve

Objavljeno: .

Iniciativa za ustanovitev združenja veteranov slovenske osamosvojitve je kot po naključju padla v čas, ko smo v Kamniku začeli z aktivnostmi za ustanovitev društva za ohranjanje vrednot slovenske osamosvojitve. Potreba po takem združevanju se je pokazala že letos spomladi, ko nam je uspelo zbrati praktično veliko večino aktivnih podpornikov in aktivnih udeležencev osamosvojitvenih procesov v naši občini in nam uspelo z izidom knjige Demos na Kamniškem, za katero lahko z veliko gotovostjo trdimo, da je prvi večji poskus predstavitve resnice o osamosvojitvenih dogodkih in procesih v lokalnem okolju Slovenije.

V Sloveniji so se v prelomnem času, ki je bil nabit s socialno in nacionalno vsebino, uveljavili posamezniki, ki so sprejeli veliko tveganje in odgovornost za politične spremembe. Še tako požrtvovalnim voditeljem, pa ne bi uspel preboj brez množičnega gibanja. Izpostaviti je potrebno pomen lokalnih iniciativ, brez katerih Demos v takratnih pogojih ne bi uspel ne na volitvah, kot tudi ne kasneje v dokončnih osamosvojitvenih korakih, saj so politične razmere v takratni državi kot tudi širše v regiji narekovale sicer pretehtane, vendar hitre odločitve, ki jih je lahko izvedla le dovolj široka in motivirana množica ljudi. V tistem času so obstajale velike ovire, vsekakor tudi časovna komponenta, saj je bilo od dokončnega oblikovanja demokratične koalicije na državni ravni do prvih demokratičnih volitev samo nekaj kratkih mesecev, posebno oviro je predstavljala zapletena volilna zakonodaja, ki je favorizirala obstoječo politično elito. Te razmere so zahtevale množično podporo ljudi po vsej Sloveniji, ki so bili visoko motivirani in predani ključnim ciljem. Vključevalnost in predanost ciljem so bile prednosti v tistem času oblikovane demokratične opozicije in pogoj za zmago na prvih demokratičnih volitvah. Tako je demokratična opozicija na volitvah pridobila realno politično moč pa tudi odgovornost za načrtovane osamosvojitvene korake.

Čutim pa, nam je vsem nam, ki smo bili del gibanja za družbene spremembe in samostojno Slovenijo, ostala ena naloga neizpolnjena. Dolžni smo našim zanamcem prenesti izročilo slovenske pomladi! To smo bili dolžni narediti, saj je šlo takrat za široko politična skupnost, povezano z najvišjo nacionalno idejo, ki je združevala mavrico političnih prepričanj. Našim državljanom moramo prikazati moč sodelovanja in čarobno moč vključevanja prav vseh, ki so sledili naši temeljni viziji. To nam je takrat prineslo uspeh, ki smo ga bili deležni vsi državljanke in državljani naše nove države.

Bolj se čas odmika, več je ljudi, ki so odšli, leta in slabo zdravje so naredili svoje, še vedno pa je ostaja pa duh pomladi, ostaja zavedanje, da smo bili del prelomnih dogodkov. Naši potomci čakajo na pričevanja o dogodkih in ljudeh, ki so te dogodke soustvarjali. Prepričan sem, da se moramo ogniti pastem samozagledanosti in pretirane subjektivnosti; vključiti moramo tudi sodelavce, ki bodo vstopili v arhive in nam s svojim znanjem pomagali ovrednotiti prelomni čas in dejanja ljudi, ki so prevzeli ključne naloge. Tako je v Kamniku nastala naša knjiga, s katero smo uspeli obuditi in ohraniti spomin na čas in ljudi, ki so se v našem lokalnem okolju zavzeli za velike nacionalne in družbene cilje ter svojo nalogo izpeljali po najboljših močeh. Obudili smo samozavest, da je vedno pravi čas za spremembe obstoječih razmer, če postanejo ovira pri našem družbenem razvoju.

Ob 20-letnici Demosa ni bilo nobene vseslovenske proslave. Namesto predstavnikov Demosa je predsednik države odlikoval Tomaža Ertla, vodjo nekdanje Službe državne varnosti in sekretarja za notranje zadeve, ki je pred politični spremembami in osamosvojitvijo ustrahoval ljudi in vodil diverzivne akcije zunaj Slovenije.

V Ljubljani kot glavnem mestu Demosa ne slavi noben spomenik, celo več: v dvajsetih letih država ni postavila niti enega obeležja osamosvojitvi. V Sloveniji v glavnem vseskozi vladajo stare sile, porazdeljene v več strank. Te so načeloma leve, dejansko pa desne, saj so njeni predstavniki lastniki in upravljavci večine slovenskega kapitala. Te odločajo, kaj bomo proslavljali.

V šolskih programih so demokratična prizadevanja zapostavljena tema, v javnosti se poskuša vzpostaviti dejstva, ki ne ustrezajo resničnosti prelomnih trenutkov slovenske zgodovine.

Posamezne iniciative za preseganje sedanjega stanja, v katerem ni čutiti krepitve nacionalnega ponosa in narodne samozavesti, ko se celo rušijo ključni atributi naše državnosti, je potrebno združiti, niso dovolj, ker so nepovezane Zato je ustanovitev osrednjega združenja veteranov slovenske osamosvojitve skoraj zadnja priložnost, da zaustavimo trend rušenja atributov naše državnosti. Predstavljam si, da bo krovnemu združenju sledilo ustanavljanje lokalnih podružnic, ki bodo v svoje vrste privabile prav vse, ki so po svojih močeh in znanju podprli prizadevanja za osamosvojitev.

Demos je uspel uresničiti dva temeljnega cilja, to je osamosvojitev in parlamentarno demokracijo. Ko je izgubljal moč in razpadel, je hitro omogočil revitalizacijo stare mreže politike, ki je za dolgo časa vzpostavila politični monopol, vse do prelomnega leta 2004, ko so naslednice Demosovega projekta ponovno zmagale na volitvah in popeljale Slovenijo na hitro pot razvoja. Ravno v tem času je Slovenija dosegla najboljše razvojne rezultate.

Udeleženci in podporniki osamosvojitvenih korakov smo dolžni poskrbeti, da postane osamosvojitev del slovenske nacionalne zavesti. Ne smemo dopustiti zavestnega ignoriranja tistih, ki bi po službenih dolžnostih morali skrbeti za našo polpreteklo zgodovino, pa tega ne počno, po drugi strani pa ne tudi pasivnosti tistih, ki imajo pozitivnejši odnos do tega časa, pa mu ne posvečajo ustrezne pozornosti. Zgodovinska distanca pa je vse večja in večja. Ni dobro, da se niti politične stranke ne zanimajo dovolj za lastno politično zgodovino. Manjka tudi zgodovina z lokalne ravni, tista, ki je pisana od »spodaj« in na kateri bi morala temeljiti nacionalna. Prepričan sem namreč, da uspešne politične skupine lahko upravičujejo svoj obstoj tudi tako, da skrbijo za svoje korenine. Le če so te dovolj močne, lahko pričakujemo košato krošnjo. Zdaj moramo za to krošnjo skrbeti vsi, ki cenimo slovensko osamosvojitev in demokracijo. Sicer bodo kmalu dokazali, da je za slovensko demokracijo in neodvisnost zaslužen nekdo drug.

Torej združenje veteranov naj se ustanovi tudi v vseh lokalnih okoljih, tako bo z veliko gotovostjo poskrbljeno za resnico o slovenskem boju za demokracijo, neodvisnost in mednarodno priznanje. In prvo tako združenje je nastalo prav v Kamniku – očitno je Demos na Kamniškem zapustil neizbrisne sledi v naši lokalni skupnosti. In tako je Društvo Demos na Kamniškem postalo del vseslovenskega združenja državljank in državljanov, ki postavljajo slovensko demokratično pomlad v središče slovenske nacionalne zavesti.