Narodna sprava med Slovenci
V petek, 23. marca sta društvo Demos na Kamnik in društvo Sv. Jakoba v dvorani frančiškanskega samostana v Kamniku gostila mag. Andrejo Valič Zver, direktorico Študijskega centra za narodno spravo, in njenega sodelavca dr. Damjana Hančiča, ki sta v uvodnem delu večera predstavila poslanstvo, vizijo in cilje Študijskega centra za narodno spravo, ki deluje v okviru Ministrstva za pravosodje.
Mag. Andreja Valič Zver je v nadaljevanju predstavila pomen objektivnega in vsestranskega prikazovanja določenih zgodovinskih procesov in dogodkov iz polpretekle zgodovine ter pomen govorjenja o temah, ki so večkrat zelo boleče, ko pa o njih spregovorimo, pa se zelo olajšamo. Ker se zatajevane in nerazčiščene stvari iz preteklosti v prihodnosti rade ponovijo, je potrebno tudi mlade v okviru učnega procesa seznanjati o vseh totalitarizmih in njihovih oblikah tako v preteklosti kot tudi v sedanjosti. Tistim, ki narave totalitarnih režimov ne poznajo, tudi ne morejo prepoznati aktualnih oblik takega ravnanja in obstaja velika verjetnost, da se jim ta totalitarizem ponovi v vsej svoji grozoti.
V nadaljevanju večera se je razvila razprava o kamniških prizadevanjih za narodno spravo. Marjeta Humar je prepričana, da smo na področju občine Kamnik, če ga primerjamo s slovenskim nivojem, v zadnjih 20 letih na področju narodne sprave naredili kar precej. Največji dosežek je bila vsekakor obeležitev oz. označitev vseh povojnih množičnih grobišč in pa Zbornik žrtev druge svetovne vojne v Občini Kamnik.
Valentin Zabavnik je predstavil čas, ko so se v Tunjicah odločili, da postavijo obeležje vsem žrtvam druge svetovne vojne in revolucije. Če je bil začetek projekta povezan z nasprotovanji »zmagovalcev« in strahom »poražencev«, so danes Tunjičani spravljeni in pomirjeni. Ne moti jih niti vsakoletna akcija Združenja za vrednote NOB, ki povsem rutinsko polagajo venec na svoj spomenik, ki pa ostaja čez leto brez obiskov in prižganih sveč. Njihovo središče spomina na tisti čas in domačine, ki so izgubili življenje v vihri vojne in revolucije, je spomenik vsem žrtvam.
Milan Šuštar, ki je uredil Zbornik žrtev druge svetovne vojne, ta zajema popis vseh žrtev, ne glede na to, na kateri strani so padli, in sicer tako vojakov kot civilistov, je povedal, da se je komisija v času, ko je pripravljala zbornik, srečevala s številnimi težavami: s strahom svojcev tistih, ki so padli na »napačni« strani, z ostrimi delitvami na obstoječe »partizanske« žrtve in neobstoječe »nepartizanske« žrtve ter s strahom, da bi se zaradi »štetja kosti« skregale sedanje generacije. Po njegovem mnenju knjiga, ki je že doživela ponatis, sedaj pa je v postopku digitalizacije, iz leta v leto pridobiva na pomenu, sedanje generacije pa imamo objektivnejši pogled v preteklost, iz nje pa se lahko tudi marsikaj naučimo za prihodnost.
Igor Podbrežnik je v zaključku razpravo usmeril v prihodnost. Spregovoril je o ostankih totalitarnosti, ki jo nosimo s seboj vse generacije ljudi, ki smo se rodili po drugi svetovni vojni in smo bile deležni ideološke indoktrinacije. Prepričan je, da ni dovolj, da zgolj posamezniki prispevajo k spravnemu procesu, potrebni so sistemski ukrepi, ki jih lahko naredi samo država s svojimi inštitucijami. Priložnosti vidi v spremembah v šolstvu in vzgoji. Spremembe bodo, ko se bodo vsi, ki so zaposleni v javnem sektorju, zavedali, da je njihov delodajalec slovenska država, ko se bodo zavedali, kako je ta država nastala in kaj so njene ključne vrednote.