Zapletena politična razmerja prinesla nov razvoj

Objavljeno: .

Izvrni svet SO KamnikKamniško obdobje 1990–1994 je bilo v znamenju produktivnega sobivanja starih in novih političnih sil, ki so bile v prizadevanjih za uravnotežen razvoj v občini prisiljene v iskanje soglasja z vsemi vplivnimi dejavniki v prostoru.

Če želimo predstaviti, kako so se na Kamniškem odzvali na demokratizacijo in se pripravili na osamosvojitev Slovenije, moramo osvetliti razmere, ki so dominirale tik pred temi dogodki. Profesor Bogomir Kovač, ki visoko ocenjuje obdobje pred osamosvojitvijo, je naredil naslednji posnetek stanja:

»Na temelju petih kriterijev je namreč Kamnik med 530 jugoslovanskimi občinami dve leti zapored, 1985 in 1986, zasedel prvo mesto v državi. Med petimi kriteriji sta bila najpomembnejša povprečni osebni dohodek, ki je dokazoval življenjski standard prebivalstva, in stopnja akumulativnosti, ki je dokazovala razvojno moč podjetij.« Izkazano uspešnost občine pojasnijo navedbe tedanjih vodilnih gospodarskih in političnih menedžerjev, ki so občinski uspeh pojasnjevali »z relativno dinamičnimi srednje velikimi podjetji, menjavo vodilnih menedžerskih struktur, veliko infrastrukturno dejavnostjo občine in politično odprtostjo ter strateško usmerjenostjo občinskih oblasti«.

Razvojne priložnosti osemdesetih let kot temeljne razvojne ovire devetdesetih

Torej bi morala biti gospodarska in politična elita v občini pripravljena na velike spremembe v letih 1990–1992, kar pa se ni zgodilo, saj Kovač ugotavlja, da je »kamniška industrija izgubo jugoslovanskega trga doživela kot rušilni potres ... Vse razvojne priložnosti osemdesetih let so se nenadoma izkazale kot temeljne razvojne ovire devetdesetih«.

V takšnih razmerah so se Kamničanom predstavile Demosove koalicijske stranke, ki so dosegle izjemen uspeh na volitvah v Skupščino RS. France Tomšič je bil na listi Socialdemokratske stranke izvoljen v Družbenopolitični zbor. Izstopa volilni uspeh Demosovih strank v kamniškem volilnem okraju, ki je bil s 60,6 odstotka bistveno boljši od rezultata za celotno Slovenijo – 54,8 odstotka, kar lahko pripišemo pravočasnemu organiziranju in dobremu skupnemu delovanju.

V Zbor Združenega dela sta bila izvoljena dr. Angelca Žerovnik in Jože Berlec. Še posebej je bil odmeven uspeh Branka Novaka, predsednika kamniških Zelenih, ki se je v drugem krogu volitev za Zbor občin uspešno spopadel z Bogomirjem Kovačem, ki sta ga podpirali vsa bivša oblast in gospodarska elita. V spominu ostaja njuno predvolilno srečanje v kavarni Veronika, ki so ga organizirali kamniški direktorji. Na vsak način so Novaka, ki je v prvem krogu z 48 odstotki glasov dobesedno pometel z vodilnimi predstavniki partijske in občinske oblasti, med drugim tudi z Maksimiljanom Lavrincem, želeli prikazati kot povsem neprimernega kandidata za tako pomembno funkcijo. Novak je leta 1992 postal tudi član občinskega Izvršnega sveta.

Na volitvah v lokalne oblastne organe, ki so bile 22. aprila skupaj z drugim krogom volitev predsednika Predsedstva RS, na katerih so kamniški volivci med obema kandidatoma dali prednost Milanu Kučanu, 59,2 %, pred dr. Jožetom Pučnikom, 40,8 % glasov, pa Demosove stranke niso bile tako uspešne. Pri glasovanju za družbenopolitični zbor občinske skupščine sta ZKS – Stranka demokratične prenove in ZSMS – Liberalna stranka dobili po 20 % glasov, Socialistična stranka Slovenije SSS 12 %, Demosova lista pa je dobila skupaj 48 % glasov volivcev. Zbor združenega dela občinske skupščine je ostal trdno v rokah starih sil, saj Demos ni imel vstopa v podjetja in ustanove, kar pa se je nekoliko uravnotežilo z volitvami v zbor krajevnih skupnosti, kjer so Demosovi kandidati uspeli s prepričljivo večino.

Zapletena razmerja v novoizvoljeni občinski skupščini

Demos ni imel večine članov v občinski skupščini niti ni imel večine v dveh njenih zborih, bili so tudi brez pravih kadrovskih rešitev. Nasprotno pa so bili predstavniki starih sil prepričani, da so jim volitve prinesle nov mandat. Predstavniki komunistov, socialistov in mladine so se večkrat sestali s predstavniki Demosovih strank in se z njimi pogajali o postavitvi občinskih oblastnih organov. Naj omenimo, da sta komuniste na pogajanjih zastopala Horst Hafner, direktor Utoka, in Boris Zakrajšek, direktor Stola. Na koncu se je pogajalcem uspelo dogovoriti. Predsednica Izvršnega sveta je postala Demosova Marija Sitar, podpredsednik IS pa krščanski demokrat Mihael Novak. V vodstvu občinske skupščine je ostal Maksimiljan Lavrinc, večino v petčlanskem predsedstvu sta mu ves čas zagotavljala Demitrij Perčič (ZSMS) in komunist Rudolf Šuštar. Preostala člana vodstva skupščine sta postala krščanski demokrat Pavel Ocepek in socialdemokrat Igor Podbrežnik, oba z Demosove liste.

Razpad Demosa in ustanovitev Demokratične opozicije

Delegati Skupščine občine Kamnik so 9. decembra 1992 izvolili nov Izvršni svet Občine Kamnik (od leve proti desni stojijo): Demeter Sadnikar, Dušan Žumer, Janez Stražar, Marijan Stele, Judita Mlinar Kern, Janez Brlogar, predsednik Mihael Novak, Branko Novak, Janez Andrejašič in dr. Janko Urbanc. (Foto: arhiv Mihaela Novaka)

Igor Podbrežnik, ki je vodil Demosov pohod v oblastne strukture na Kamniškem, po volitvah pa se ni odločil prevzeti ponujenih oblastnih funkcij, je razpad Demosa na državnem nivoju doživel kot šok.

»Preprosto nismo mogli razumeti, da so se naši voditelji, ki so nam bili za vzor, razšli in brez novih volitev starim političnim strukturam omogočili vrnitev na oblast ... Tudi na Kamniškem smo bili v dvomih, kako naprej na lokalnem nivoju ... In smo se odločili: nadaljevali smo delo do konca mandata. Odločilna je bila zamenjava na čelu Izvršnega sveta, ki ga je prevzel Mihael Novak.«

Postavitev Izvršnega sveta po meri kamniškega Demosa je omogočila oblikovanje ključnih razvojnih strategij bodočega razvoja občine. Mihael Novak se spominja, da je bilo kamniško gospodarstvo »zelo navezano na jugoslovanske trge: Stol, Svilanit, Titan, KIK ... Ugotovili smo, da tam proizvodnje ne bo mogoče obnavljati in da ne bo šlo. Začeli smo sprejemati prostorske ukrepe, kako bi revitalizirali območje podjetja«.

»Sledili smo celostnemu razvoju. Z različnimi spodbudami smo podpirali obrt, turizem, podjetništvo ... Vemo, da so v kamniško občino poleg središča spadali tudi Tuhinjska dolina, del proti Stranjam in Komenda z okolico. Verjel sem koncept, da morajo ta območja biti močna in da Tuhinjska dolina potrebuje samostojno osnovno šolo. To se mi je zdelo nadvse pomembno ... Na področju gospodarstva je bil sprejet izvedbeni akt za golfski center in za terme v Snoviku. Dane so bile možnosti, da Kamnik dobi terme in golf, s tem pa nove spodbude za turizem.«

S trdim delom vseh članov prenovljenega Izvršnega sveta in ob polni podpori vseh Demosovih strank se je konec leta 1994 končalo nadvse plodovito obdobje sobivanja starih in novi političnih sil na Kamniškem. Mihael Novak uspeh pripisuje iskanju soglasja med vsemi vplivnimi dejavniki v prostoru in prizadevanjem za uravnotežen razvoj v občini.

Kamniško obdobje 1990–1994 je bilo v znamenju produktivnega sobivanja starih in novi političnih sil, ki so bile v prizadevanjih za uravnotežen razvoj v občini prisiljene v iskanje soglasja z vsemi vplivnimi dejavniki v prostoru.

Kamniško obdobje 1990–1994 je bilo v znamenju produktivnega sobivanja starih in novih političnih sil, ki so bile v prizadevanjih za uravnotežen razvoj v občini prisiljene v iskanje soglasja z vsemi vplivnimi dejavniki v prostoru.

Če želimo predstaviti, kako so se na Kamniškem odzvali na demokratizacijo in se pripravili na osamosvojitev Slovenije, moramo osvetliti razmere, ki so dominirale tik pred temi dogodki. Profesor Bogomir Kovač, ki visoko ocenjuje obdobje pred osamosvojitvijo, je naredil naslednji posnetek stanja:

»Na temelju petih kriterijev je namreč Kamnik med 530 jugoslovanskimi občinami dve leti zapored, 1985 in 1986, zasedel prvo mesto v državi. Med petimi kriteriji sta bila najpomembnejša povprečni osebni dohodek, ki je dokazoval življenjski standard prebivalstva, in stopnja akumulativnosti, ki je dokazovala razvojno moč podjetij.« Izkazano uspešnost občine pojasnijo navedbe tedanjih vodilnih gospodarskih in političnih menedžerjev, ki so občinski uspeh pojasnjevali »z relativno dinamičnimi srednje velikimi podjetji, menjavo vodilnih menedžerskih struktur, veliko infrastrukturno dejavnostjo občine in politično odprtostjo ter strateško usmerjenostjo občinskih oblasti«.

Razvojne priložnosti osemdesetih let kot temeljne razvojne ovire devetdesetih

Torej bi morala biti gospodarska in politična elita v občini pripravljena na velike spremembe v letih 1990–1992, kar pa se ni zgodilo, saj Kovač ugotavlja, da je »kamniška industrija izgubo jugoslovanskega trga doživela kot rušilni potres … Vse razvojne priložnosti osemdesetih let so se nenadoma izkazale kot temeljne razvojne ovire devetdesetih«.

V takšnih razmerah so se Kamničanom predstavile Demosove koalicijske stranke, ki so dosegle izjemen uspeh na volitvah v Skupščino RS. France Tomšič je bil na listi Socialdemokratske stranke izvoljen v Družbenopolitični zbor. Izstopa volilni uspeh Demosovih strank v kamniškem volilnem okraju, ki je bil s 60,6 odstotka bistveno boljši od rezultata za celotno Slovenijo – 54,8 odstotka, kar lahko pripišemo pravočasnemu organiziranju in dobremu skupnemu delovanju.

V Zbor Združenega dela sta bila izvoljena dr. Angelca Žerovnik in Jože Berlec. Še posebej je bil odmeven uspeh Branka Novaka, predsednika kamniških Zelenih, ki se je v drugem krogu volitev za Zbor občin uspešno spopadel z Bogomirjem Kovačem, ki sta ga podpirali vsa bivša oblast in gospodarska elita. V spominu ostaja njuno predvolilno srečanje v kavarni Veronika, ki so ga organizirali kamniški direktorji. Na vsak način so Novaka, ki je v prvem krogu z 48 odstotki glasov dobesedno pometel z vodilnimi predstavniki partijske in občinske oblasti, med drugim tudi z Maksimiljanom Lavrincem, želeli prikazati kot povsem neprimernega kandidata za tako pomembno funkcijo. Novak je leta 1992 postal tudi član občinskega Izvršnega sveta.

Na volitvah v lokalne oblastne organe, ki so bile 22. aprila skupaj z drugim krogom volitev predsednika Predsedstva RS, na katerih so kamniški volivci med obema kandidatoma dali prednost Milanu Kučanu, 59,2 %, pred dr. Jožetom Pučnikom, 40,8 % glasov, pa Demosove stranke niso bile tako uspešne. Pri glasovanju za družbenopolitični zbor občinske skupščine sta ZKS – Stranka demokratične prenove in ZSMS – Liberalna stranka dobili po 20 % glasov, Socialistična stranka Slovenije SSS 12 %, Demosova lista pa je dobila skupaj 48 % glasov volivcev. Zbor združenega dela občinske skupščine je ostal trdno v rokah starih sil, saj Demos ni imel vstopa v podjetja in ustanove, kar pa se je nekoliko uravnotežilo z volitvami v zbor krajevnih skupnosti, kjer so Demosovi kandidati uspeli s prepričljivo večino.

Zapletena razmerja v novoizvoljeni občinski skupščini

Demos ni imel večine članov v občinski skupščini niti ni imel večine v dveh njenih zborih, bili so tudi brez pravih kadrovskih rešitev. Nasprotno pa so bili predstavniki starih sil prepričani, da so jim volitve prinesle nov mandat. Predstavniki komunistov, socialistov in mladine so se večkrat sestali s predstavniki Demosovih strank in se z njimi pogajali o postavitvi občinskih oblastnih organov. Naj omenimo, da sta komuniste na pogajanjih zastopala Horst Hafner, direktor Utoka, in Boris Zakrajšek, direktor Stola. Na koncu se je pogajalcem uspelo dogovoriti. Predsednica Izvršnega sveta je postala Demosova Marija Sitar, podpredsednik IS pa krščanski demokrat Mihael Novak. V vodstvu občinske skupščine je ostal Maksimiljan Lavrinc, večino v petčlanskem predsedstvu sta mu ves čas zagotavljala Demitrij Perčič (ZSMS) in komunist Rudolf Šuštar. Preostala člana vodstva skupščine sta postala krščanski demokrat Pavel Ocepek in socialdemokrat Igor Podbrežnik, oba z Demosove liste.

Razpad Demosa in ustanovitev Demokratične opozicije

Igor Podbrežnik, ki je vodil Demosov pohod v oblastne strukture na Kamniškem, po volitvah pa se ni odločil prevzeti ponujenih oblastnih funkcij, je razpad Demosa na državnem nivoju doživel kot šok.

»Preprosto nismo mogli razumeti, da so se naši voditelji, ki so nam bili za vzor, razšli in brez novih volitev starim političnim strukturam omogočili vrnitev na oblast … Tudi na Kamniškem smo bili v dvomih, kako naprej na lokalnem nivoju … In smo se odločili: nadaljevali smo delo do konca mandata. Odločilna je bila zamenjava na čelu Izvršnega sveta, ki ga je prevzel Mihael Novak.«

Postavitev Izvršnega sveta po meri kamniškega Demosa je omogočila oblikovanje ključnih razvojnih strategij bodočega razvoja občine. Mihael Novak se spominja, da je bilo kamniško gospodarstvo »zelo navezano na jugoslovanske trge: Stol, Svilanit, Titan, KIK ... Ugotovili smo, da tam proizvodnje ne bo mogoče obnavljati in da ne bo šlo. Začeli smo sprejemati prostorske ukrepe, kako bi revitalizirali območje podjetja«.

»Sledili smo celostnemu razvoju. Z različnimi spodbudami smo podpirali obrt, turizem, podjetništvo … Vemo, da so v kamniško občino poleg središča spadali tudi Tuhinjska dolina, del proti Stranjam in Komenda z okolico. Verjel sem koncept, da morajo ta območja biti močna in da Tuhinjska dolina potrebuje samostojno osnovno šolo. To se mi je zdelo nadvse pomembno … Na področju gospodarstva je bil sprejet izvedbeni akt za golfski center in za terme v Snoviku. Dane so bile možnosti, da Kamnik dobi terme in golf, s tem pa nove spodbude za turizem.«

S trdim delom vseh članov prenovljenega Izvršnega sveta in ob polni podpori vseh Demosovih strank se je konec leta 1994 končalo nadvse plodovito obdobje sobivanja starih in novi političnih sil na Kamniškem. Mihael Novak uspeh pripisuje iskanju soglasja med vsemi vplivnimi dejavniki v prostoru in prizadevanjem za uravnotežen razvoj v občini.

Kamniško obdobje 1990–1994 je bilo v znamenju produktivnega sobivanja starih in novi političnih sil, ki so bile v prizadevanjih za uravnotežen razvoj v občini prisiljene v iskanje soglasja z vsemi vplivnimi dejavniki v prostoru.

Tagi/značke: Demos na Kamniškem