Predstavitev monografije Slovenski razkol zgodovinarja dr. Jožeta Možine 3. julija v Domu krajanov v Šmarci

Objavljeno: .

joze mozina3Vse kaže, da bolj ko se odmikamo od druge svetovne vojne pri nas, predvsem pa t. i. narodnoosvobodilnega boja, bolje, temeljiteje in jasneje vidimo, kaj vse se je hudega, zlega in tragičnega dogajalo na naših tleh v letih od 1941 do 1945. V obdobju po koncu druge svetovne vojne je prevladovala le ena resnica – partizanska. Na eni strani okupator, na drugi zmagoviti in na moč opevani partizan.

Okupator, vsaj v šoli, opisan kot nekaj najhujšega, najgršega, najbolj zlobnega, partizan kot velik junak, heroj, izjemen borec, ki se je upal postaviti po robu do zob oboroženemu Nemcu, Italijanu, Madžaru, pa tudi t. i. dozdevnim narodnim izdajalcem, okupatorjevim pomočnikom – kvislingom. Med njimi domobrancem, zaničljivo imenovanimi belogardisti. O teh smo zvedeli pozneje, kajti o njih se zaradi njihovih množičnih vojnih in povojnih pobojev ni smelo govoriti, niti črhniti.

Da je bila resnica drugačna, kot so nam jo prikazovali v šoli, so mi najprej povedali starši. Mama mi je pokazala knjigo Črne bukve, ki so jo hranili med starimi cunjami, da je ob morebitni hišni preiskavi ne bi našli udbovci; pa tudi druge knjige in revije. Te so izpričevale, da v Sloveniji ni šlo le za t. i. narodnoosvobodilni boj, oborožen odpor zoper okupatorja, marveč tudi medsebojno obračunavanje, bratomorno vojno, komunistično revolucijo.

Ko smo bili še Titovi pionirji

joze mozina 5Da bi to dobro ločevali, je bilo preveč za naše osnovnošolske (pionirske) glave, pa tudi pozneje srednješolske in celo visokošolske. Nič čudnega, saj so nas komunističnemu režimu vdane učiteljice navdušeno in zvesto, kot so jih poučili, zavestno »oblikovale« v zveste Titove pionirje, vsakoletne prinašalce štafetne palice maršalu za njegov rojstni dan 25. maja (Dan mladosti), obiskovalce partizanskih pomnikov. V mojem primeru partizanske bolnišnice pri Komendski Dobravi, v kateri so Nemci pobili ranjene partizane z zdravnikom dr. Tinetom Zajcem iz Mengša in drugim zdravstvenim in oskrbovalnim osebjem vred. Slišali smo le, kako kruto so se Nemci znesli nad njimi, in da je bila ta bolnišnica izdana. Kdo jo je izdal, se je govorilo le potihoma, malce glasneje po smrti domnevnega izdajalca. Ko sem ga pred smrtjo obiskal, je prebledel kot stena, ker je mislil, da ga bom za občinski list spraševal o tem; sem ga pa čisto druge stvari. Njegov prebledeli in prestrašeni obraz mi je še danes živo pred očmi. Tedaj sem se šele dodobra ovedel, kako težko mu je bilo desetletja živeti z ljudmi, ki so nanj, ko so se srečali z njim, gledali kot na izdajalca, ker se je edini rešil iz nemškega obroča. V resnici naj bi bil izdajalec čisto drug človek. Če je sploh kdo bil, saj so Nemci zaradi bližine bolnišnice vedeli zanjo, partizani pa so le malce zamudili z njeno preselitvijo.

Zaradi kosa kruha bi ga kmalu ustrelili

Kot osnovnošolci smo dobili za domačo nalogo, naj povprašamo očete in mame, ki so bili v partizanih, kako je bilo tam, katere najhujše bitke so bili z okupatorjem, kje so iz njih izšli kot zmagovalci. Ker je bil moj oče borec Prešernove brigade in Škofjeloškega odreda, v katerem je bil v minerski četi, sem ga povprašal o tem, kar nam je naročila učiteljica, in to zapisal. V šoli sem moral potem napisano prebrati na glas pred vsemi učenci, sem bil za to posebej pohvaljen. Da mi oče ni povedal vsega, sem zvedel šele desetletja pozneje, malo pred njegovo smrtjo. Sem pa kot osnovnošolec na ušesa vlekel, kaj sta se pogovarjala z znancem partizanom, ko ga je kakšno nedeljo obiskal. Že tedaj se mi je zdelo čudno: po eni strani poveličevanje partizanskega boja in partizanov v šoli, po drugi pa očetov in znančev skorajda šepetajoči pogovor, kako je bilo v resnici v partizanih. Očetova »resnica« je bila ta, da bi ga enkrat zaradi tega, ker si je v hiši od hleba v kraju na Primorskem, kjer se je mudila Prešernova brigada, ker je bil lačen, odrezal kos kruha, za to skorajda ustrelili. To je nameraval narediti tudi politkomisar, a se je oče skril za drevo, je to prestreglo izstrelke iz brzostrelke.

Kako je oče rešil repenjski samostan

Nič čudnega, bi rekel danes, predvsem po Možinovih besedah, da je vodstvo partizanskih enot postrelilo dvanajst odstotkov »soborcev«, ki jim niso bili pogodu. Očitno je bilo preveč, ko se je oče kot borec minerske čete potegnil za samostan v Repnjah, češ zakaj bi ga vrgli v zrak, razrušili, uničili, kaj so jim redovnice naredile hudega. Ko sem šolskim sestram v Repnjah po očetovi smrti povedal za to njegovo dejanje, so me nejeverno gledale. Razumljivo, saj tudi one niso vedele kaj dosti o resnični podobi NOB.

Spiritual Janez Marolt nam je prvi govoril o pesniku Balantiču

Sam sem se začel o njej spraševati kot gojenec malega semenišča prve generacije v Ljubljani v letih od 1966 do 1970, ko mi je sošolec z Dolenjskega skrivaj pokazal Črne bukve, skorajda šepetaje govoril, kaj so pri njih počeli partizani. Naš spiritual Janez Marolt nam je kot prvi spregovoril o pesniku Francetu Balantiču; kako velik pesnik je bil, eden največjih med Slovenci. Pokazal nam je knjigo njegovih pesmi, ki so izšle v Argentini. Skorajda mu nismo verjeli, saj smo v šoli slišali le za Prešerna, Ketteja, Cankarja, Murna, Kosovela, predvsem za partizanske pesnike in pisatelje: Kajuha, Bora, zlasti Miška Kranjca. Naš rektor Melhior Golob nam je hotel pripeljati Edvarda Kocbeka, da bi se pogovorili z njim, a nismo bili toliko »zreli«, da bi ga sprejeli. Očitno je, kljub temu, da smo bili v malem semenišču, se pripravljali na duhovniški poklic, dobro delovala komunistična propaganda v šoli, na kateri sem bil v prvem letniku celo predstavnik razreda.

Na Gimnaziji Poljane nam niso povedali resnice o poboju talcev za njo

Na Gimnaziji Poljane so nas vsako leto vodili k spomeniku za šolo na kraju poboja 24 talcev v Ulici talcev 1, kjer je bila komemoracija zanje, zamolčali pa so nam, da je okupator tam 13. oktobra 1942 ustrelil talce kot povračilni ukrep za povsem nepotrebno in neupravičeno vosovsko likvidacijo bana Marka Natlačena v bližini njegovega stanovanja. To sem zvedel mnogo pozneje. Kot tudi tisto, o čemer piše dr. Jože Možina v knjigi Slovenski razkol.

»Prepovedane« knjige so mi odpirale oči

Marsikaj sem o drugačni podobi NOB in časa tik po njej zvedel kot bogoslovec pri znancih bratranca Maksa Ipavca, župnika župnije Begunje pri Cerknici (ta župnija je med vojno silno trpela zaradi številnih nedolžnih žrtev), pri katerih sva se rada ustavljala v Nemčiji. Tam sem globoko v noč bral knjigo Cirila Žebota Slovenija včeraj, danes in jutri, V Rogu ležimo pobiti, Teharje so tlakovane z našo krvjo in druge. Skorajda nisem nič spal, samo noč in dan bral. In se čudil, kako je bilo to mogoče. Da je bilo mogoče, sem se pred leti prepričal, ko sem med dopustom pri gostoljubnih slovenskih sestrah usmiljenkah v Voloskem pri Opatiji naletel na knjigo o zavestni vključitvi zamejskega Slovenca v FBI, da bi se maščeval komunistom. V njej sem zvedel, kako se je po nalogu FBI »vtihotapil« v enote ruske obveščevalne službe in deloval po njenih ukazih. Komajda verjetno, kako!? Ko je dr. Možina govoril o Kominterni: kako so slovenski komunisti že pred drugo svetovno vojno, predvsem pa med njo, zvesto ravnali po navodilih iz Moskve, izkoriščali vojno predvsem za obračunavanje z vernimi, Bogu, narodu in pravim slovenskim izročilom zvestimi uglednimi in poštenimi Slovenci, mi je bilo jasno, kaj vse hudega lahko naredi revolucija, najprej pa propaganda, v kateri so bili po Možinovih besedah komunisti neprekosljivi. Kako se lahko nekaj pozitivnega, kakor je vsekakor bil v svojem jedru narodnoosvobodilni boj, izrodi in sprevrže v boj brata zoper brata. Kot je zapisal naš največji poet v Uvodu v Krst pri Savici: Slovenec že mori Slovenca, brata … Preroško.

Daki je nazadnje priznal: Najboljši so padli

joze mozina4Ob tem sem se spomnil besed genialnega kardinala dr. Franca Rodeta v enem izmed vedno iskrivih pogovorov z njim, da je bila »francoska revolucija mati vseh revolucij«. To spoznavam o njej ob branju knjige Vatikanski tajni arhiv (Neznane strani cerkvene zgodovine), v kateri pisatelj namenja veliko pozornost omenjeni revoluciji, posebej vendejski vstaji, ter španski državljanski vojni, v kateri so se »učili« tudi poznejši »heroji« NOB, med njimi »sloviti jurišnik« Stane Semič – Daki, ki sem ga srečal kot vojaški obveznik po koncu služenja vojaškega roka v vojašnici na Blokah, je na koncu v svojih knjigah priznal – Najboljši so padli. Za Dakija je namreč veljalo, da se ga krogla ni prijela, in resnično se ga ni, je ostal živ. Tako nam je govoril profesor »obramboslovja« na gimnaziji, ki je s posebnim užitkom slikovito pripovedoval, zakaj so pri bajonetu na koncu puške, ko ga zapičiš v »sovražniku« v prsi, vdolbine: da lažje odteka kri. Enemu izmed dijakov, že umrlemu duhovniku, je zaradi tega postalo slabo.

Tudi nam, poslušalcem Možinovega predavanja, ki sta ga 3. julija v Domu krajanov v Šmarci pripravila Društvo sv. Jakoba Kamnik (predsednica dr. Marjeta Humar) in Društvo Demos na Kamniškem, še zdaleč ni bilo lahko gledati dokumentarne posnetke partizanskih pobojev poštenih slovenskih ljudi, poslušati, kako sta Edvard Kardelj in Boris Kidrič, ki so ju po drugi svetovni vojni povzdigovali v nebo, pisno zapovedovala vosovcem, kako naj obračunavajo s Slovenci, ki komunistom niso po volji. In tudi so. Dokumenti, prvič objavljeni v Možinovi knjigi, govorijo o tem, kaj se je v Ljubljanski pokrajini dogajalo v letih od 1941 do 1943. Kako so tam vosovci in drugi somišljeniki Moskve izvajali revolucijo nad lastnim narodom, namesto da bi orožje uperili zoper Italijane; so ga po kapitulaciji Italije celo dobili od njih.

Duel dr. Jože Možina: dr. Jože Pirjevec

joze mozina1Pomislil sem, kako bi bilo v Šmarci, če bi se dr. Možini pridružil dr. Jože Pirjevec s svojo knjigo Partizani. Tako bi lahko zvedeli skorajda vso resnico o drugi svetovni vojni. Po moje niti ne bi bilo slabo, če bi spregovorila drug ob drugem, pogovor pa bi vodil dober moderator. Kot se je Vida Petrovčič 9. junija zvečer po dokumentarnem dosjeju Razdvojeni 1941-1943, ki »obravnava kritična leta vojne in okupacije ter ideološki in vojaški razkol med Slovenci«, pogovarjala z zgodovinarji in pisatelji: dr. Tamaro Griesser Pečar, dr. Jožetom Možino, dr. Božom Repetom in dr. Alešem Gabričem. Takšni pogovori, oddaje in predstavitve knjig, kot je bila Možinova v Šmarci, prispevajo k pojasnjevanju vsega, kar se je med NOB in po njej dogajalo pri nas. Za čuda, več kot 75 let po koncu druge svetovne vojne!? A, kot vse kaže, mora miniti toliko ali pa še več let, da se začnejo stvari prikazovati iz vseh zornih kotov. To je, kot je na vprašanje enega izmed navzočih, dr. Možina ocenil kot nujno in potrebno, če hočemo zares spravo med seboj. Potrebno je pogledati resnici v obraz, naj je bila še tako žalostna in kruta, jo do konca razkriti, nato pa se pogovoriti, kako naprej, si seči v roke. General Franco je to že simbolno naredil s pokopom žrtev španske državljanske vojne v skupni grob, to pa utemeljil z dejstvom – vsi so bili žrtve vojne.

Kako je bilo med vojno hudo za partizane, sem spoznaval v osebnih pogovorih s najbolj znanimi partizani v našem kraju: Nandetom Vodetom, ki je že presegel sto let, nedavno umrlim Edom Bohincem in drugimi. Odkrito so mi povedali, da marsikaj narobe, a da so morali ubijati, čeprav nedolžne žrtve. Takšen je bil ukaz od zgoraj. Na primer ustreliti dekle, ki je šlo Nemcem naznanit, da so v njihovi hiši visoko v gorah »gmajnarji«; jo je poslal oče, ker se je zbal nemškega maščevanja, ni vedel, kaj in kako bi bilo najbolje narediti. Morali smo jo ustreliti, ko smo videli, da gre v dolino, čeprav je nismo niti vprašali, kam gre in po kaj, smo le sumili, da k Nemcem, mi je zaupal visok partizanski častnik. Morali smo ljudem vzeti hrano, čeprav so jo sami imeli malo, ker smo bili lačni, morali smo se pogreti, ker smo v hišo prišli prezebli do kosti, morali …

Kako je bilo partizanom in zavednim narodnjakom na avstrijskem Koroškem težko, dobro izpričuje izvrstna knjiga Maje Haderlap Angel pozabe. Ko so bili partizani in Slovenci na avstrijskem Koroškem eno, njihovo preživetje odvisno drug od drugega, kajti pred očmi in v zavesti so imeli le enega samega sovražnika – hitlerjanske Nemce. Ne pa, kot v Sloveniji, domače verne, premožne in pomembne ljudi.

Vzemimo, berimo, spoznavajmo in se učimo …

S svetim Avguštinom bi dejal: Tolle lege! Vzemi in beri! Spoznavaj vso resnico o NOB. Imaš pravico do tega, celo dolžan si kot zaveden, pravi Slovenec. Potem boš premislil, preden boš šel v petek stavkat zoper sedanjo vlado, ne boš ravnal čredniško, pa tudi ne tako, kot veliki slovenski pesnik Boris A. Novak, ki ga videvamo z »vstajniki«, marveč boš razčistil najprej pri sebi: kdo sem, kaj sem, kakšne so moje korenine, kaj bom naredil za drugačno, boljšo Slovenijo in Slovence. Mogoče boš za našo domovino celo dal za mašo pri kamniških frančiškanih, od koder sta se navzočim v Šmarci pridružila dva redovnika. Dvorana bi pokala po šivih, če bi smela sprejeti vse, a predpis je dovoljeval le petdesetim, da so bili »priče« Možinovi besedi in predstavitvi obdobja, ko se je brat dvignil zoper brata na sedanjem slovenskem ozemlju, pa tudi, v odgovorih na številna vprašanja, kako najprej. Možinova knjiga Slovenski razkol govori, da to ne bo lahko, da je treba še veliko razčistiti, se pogovoriti, preučiti, preden si bomo Slovenci lahko mirne duše in vesti segli v roke. Slovenski predsednik Boris Pahor in predsednik vlade Janez Janša sta veliko naredila v besedi in dejanju s svojo navzočnostjo na letošnji spravni slovesnosti in maši v Rogu, kjer so pri Macesnovi gorici pod streli partizanskih likvidatorjev padali v jamo branitelji slovenskih domov in družin, lastnih življenj, nazadnje žrtvovanih na »oltarju revolucije«.

Veliko delo Nove slovenske zaveze

Veliko je naredila Nova slovenska zaveza (o tem je v nedeljo, 5. julija, zvečer na TV Slovenija prav v pogovoru s televizijskim voditeljem dr. Jožetom Možino govoril njen predsednik dr. Matija Ogrin) s postavitvijo plošč zamolčanim žrtvam po Sloveniji, največ pa lahko mi sami in v poštenem sodelovanju z drugimi. Z iskanjem in ugotavljanjem resnice o NOB, nato pa poti naprej. Prave poti. Te pa ni lahko najti. Možinova knjiga, v Knjižnici Domžale čaka nanjo že 18 bralcev, na Pirjevčevo šest), lahko prispeva k temu. Tudi njegova beseda. Izgovor mladih: To me ne zanima! (NOB namreč), ni pravi, kajti nevednost nas tukaj ne bo rešila. Slovenci bi se morali bolj poglobiti v zgodovino svojega naroda, je ne pisati z veliko začetnico od NOB dalje, kot so nas učili v šoli, marveč spoznavati vse njene razsežnosti. Možinova knjiga z zgovornim naslovom Slovenski razkol govori o eni najbolj tragičnih – bratomorni vojni. Kaže pa tudi pot naprej. Posebej z avtorjevo besedo ob napisanem pri predstavitvah. Ta je: sprava je nujna, če hočemo mirne duše in vesti naprej, zamolčanim žrtvam druge svetovne vojne in komunistične revolucije dati do besede in človekovega dostojanstva vrednega pokopa, si seči v roko, pogledati v oči in prositi: Odpusti mi! Potem bo z druge strani mogoč: Odpuščam ti. Besede: Pozabimo na vse to, ne odpirajmo starih ran, ne povzročajmo novih krivic, so premalo. Pravičnost veleva, da je treba krivice poravnati. Potrebna je resnična sprava v besedi, duhu in resnici. Potem bomo šli lahko neobremenjeni naprej. Osvobojeni starih spon, sovraštva, želja po maščevanju. Ugotavljanje stare partizanke: Še premalo smo jih pobili! je pot nazaj. Naprej pa: Janez, prosim te odpuščanja! Bil sem mlad, zaveden, rekli so mi, naj ustrelim tvojega Tineta, ker je izdajalec. Danes vem, da sem naredil narobe, se tega kesam, želim umreti v miru; da ta zločin ne bo prežal kot jastreb nad našo hišo. In Janez bo po tehtnem premisleku in molitvi nekega dne kot kristjan zmogel reči: Polde, jaz ti odpuščam, naj ti še Bog! To pa uredi z njim. Saj veš, kje.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič

 

Tagi/značke: VOS revolucionarno nasilje Jože Možina Slovenski razkol predstavitev knjige