Kocbek verjel v sintezo krščanstva in komunizma

Objavljeno: .

Kocbek7V petek, 20. april 2018, je bila v dvorani Frančiškanskega samostana v Kamniku predstavljena knjiga dr. Mirka Bogomira Mikliča Sredi krute sile nežno trajam. Idejno-politična dediščina Edvarda Kocbeka in slovenski kristjani.

Izšla je pri Mohorjevi založbi iz Celovca. Dogodek so pripravili člani Društva Demos na Kamniškem in Društva sv. Jakob, ki so v goste povabili predstavnika celovške Mohorjeve zaožbe mag. Martina Lisca, ki je tudi urednik te znanstvene publikacije. Martin Lisec je za omizjem gostil avtorja monografije dr. Mirka B. Mikliča, pisca uvoda v monografijo zasl. prof. dr. Janeza Juhanta ter mag. Igorja Omerzo, ki je o Kocbeku napisal knjigo, ki je nastala na osnovi raziskovanja arhivskega gradiva in prčevanja nekaterih Kocbekovih sodobnikov. Pozdravne besede obiskovalcem dogodka, ki so spet napolnili dvorano Frančiškanskega samostana, in gostom, ki so zasedli omizje, je pripravila dr. Marjeta Humar, med zaključno razpravo pa se je k besedi priglasil Franc Orešnik. Orisal je spomine na Edvarda Kocbeka, ki je bil pogost na Duplici, saj je tam živel njegov sin Jure z družino, danes pa na Duplici živi Kocbekov vnuk. Orešnik je med drugim opisal, kako je UDBA spremljala Kocbeka tudi, ko je šel na obisk k sinovi družini. Zanimivo je predvsemto, da sse agenti UDBE sploh niso skrivali, saj so svoje naloge opravljali na očeh svojega varovanca.

 

V nadaljevanju objavljamo del pogovora, ki ga je z dr. Mikličem prirpavil urednik knjige mag. Lisec.

 

Zakaj ste se odločili svojo študijsko in raziskovalno pozornost posvetiti osebnosti Edvarda Kocbeka?

Edvard Kocbek me je pritegnil že v gimnaziji, ko sem bral novele Strah in pogum ter Sodobni misleci. Knjigo sem takrat tudi kupil in mi še vedno bogati knjižno polico. Kocbek je dodobra zaznamoval medvojno in povojno slovensko zgodovino. Zgodovina, politika in vse, kar je povezano z njima, sta me vedno zanimali. Še posebno me vznemirjajo Prešernove preroške vrstice v Uvodu v Krst pri Savici »Slovenec že mori Slovenca, brata - kako strašna slepota je človeka!

»O zgodovina slepi nemir človeštva, nenehno spopadanje dobrega in zlega…«, so Kocbekove besede v pesmi Zgodovina. Zgodovina ni le preteklost, temveč tudi sedanji pogled na pretekle dogodke in njena usmerjenost v prihodnost. S tem dobimo tudi vpogled v etično delovanje v preteklosti.

Kocbek je bil večni upornik. Upiral se je vsem ustanovam. Vseskozi se je upiral Cerkvi, se v času NOB od nje odvrnil. Pripadnost Cerkvi je v nekem smislu očitno zamenjal za pripadnost OF, čeprav je prišel iz dežja pod kap. Njegovo delovanje lahko označujemo kot uporništvo, ki pa izraža tudi njegovo nestabilnost, strah in dvom o politični stvarnosti življenja. Kocbeka bi tako lahko primerjali z likom Cankarjevega Martina Kačurja. »Tepel« je po desnici in pozneje po levici. Šel je v boj skupaj z ljudmi drugačnih nazorov, izgubil pomen vere in se nazadnje izgubil v labirintu komunizma, ta pa ga je »izpljunil« kot nekaj prežvečenega, nekoristnega in motečega. Zdi se, da ni bil ravno »praktični« človek, bil je idealist, sanjač. Boril se je zoper okvire in padal v nove, kar je povzročalo njegove etične travme. Bil je vizionar in idealist, menil je, da ni na nikogaršnji strani, a je zaradi težkih in zapletenih medvojnih in revolucionarnih razmer padal v nove okvire, ki so narekovali katarzo, ki jo nakazuje njegovo književno delo. S svojimi izvrstnimi književnimi deli, ki so pričevalci njegovega življenja in delovanja od rojstva do njegove smrti, nam razkriva vse svoje etično‑politične dileme med strahom in pogumom, med pravico in krivico, med pripadnostjo OF in Cerkvi ter komunizmom in slovenskim narodom.

Kocbek je vseskozi, posebej pa v zadnjih nekaj letih, deležen velike pozornosti različnih avtorjev. V mislih imam zadnji dve odmevni knjigi Igorja Omerze in Andreja Inkreta. Iz katerega zornega kota ste se vi lotili Kocbeka?

Kocbek je in še vznemirja javnost, tako levo kot desno. Bil je vsestransko nadarjen, morda najbolj bister človek v dvajsetem stoletju, ki je vojno in revolucijo izkoristil za svoje najbolj osebne sanje, tudi sanje po socialni pravičnosti. Vemo, da so se s socialno parolo uveljavili na oblasti tako Mussolini kot Hitler in Stalin. Hotel je združiti nezdružljivo, končnost in presežnost, bil heretik v pravem pomenu besede, dvojno nevaren. Zato je zanimiv za vse ideološke "profile", za rdeče in črne, prikladen tudi za dnevno politiko. Kocbeka se je med prvimi lotil Lojze Bratina v doktorski disertaciji Elementi krščanske antropologije v spisih E. Kocbeka (1974), kjer ga zanima Kocbekov pristop k antropološkemu vprašanju. Nadalje ga je raziskoval Janko Prunk v delu Pot krščanskih socialistov v osvobodilno fronto slovenskega naroda (1977), kjer opisuje Kocbeka z zgodovinskega vidika, dokaj nepristransko, junaško dejanje v tistih "svinčenih časih", kot jih je imenoval Viktor Blažič. Val razprav in polemik se je začel s slovensko pomladjo s Kocbekovim zbornikom leta 1987, kjer o njem ni razpravljala samo stroka, ampak tudi politična ambicija (Spomenka Hribar, Dimitrij Rupel, Andrej Capuder...). Omerza opisuje Kocbeka kot žrtev, Inkret pa zgolj biografsko. Moj zorni kot je kritična analiza njegovega političnega delovanja, vzrok in posledice za slovenski narod, še posebej za skozi povojno zgodovino deklasirane slovenske kristjane. Kaj je botrovalo Kocbekovim usodnim odločitvam, da se je odločal tako kot se je, dostikrat proti svoji volji, kot je sam večkrat zapisal v svojem dnevniku.

NADALJEVANJE POGOVORA TUKAJ

 

 

Tagi/značke: Janez Juhant Marjeta Humar Igor Omerza Edvard Kocbek, Mirko B. Miklič Franc Orešnik