Alenka Juvan: Kamničane Maistra, Medveda in Balantiča na novo spoznavamo tudi Kamničani
V Kamniku, ki je v drugi polovici 19. stoletja s svojo znamenito Narodno čitalnico leta 1868 veljal za eno trdnejših slovenskih mest na Kranjskem, je ustvarjalo kar nekaj pomembnih mož in žena. Nekateri so se srečevali na ulicah starega mesta, na različnih kulturnih prireditvah, morda med seboj sodelovali in prijateljevali. Drugi se niso niti poznali. Pa vendar vse povezuje romar čas, ki se je iz preteklosti napotil v prihodnost in s seboj nosi njihove sledi.
Dijaki kamniške gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra so se pod vodstvom svojih profesoric Kristine Jamšek in Mojce Krevs tokrat ozrli po tistih sledeh, ki so nam jih v verzih zapustili trije kamniški pesniki: v strumnem ritmu Maister, težko obloženem Medved in strastno ognjenen Balantič. In zakaj prav ti trije: ker jih (spet) odkriva njihovo mesto in domovina.
Za 6. Maistrov večer, ki je bil v sredo, 15.10.2014, smo izbrali rojstni dan goriškega slavčka, kot tudi imenujemo slovenskega pesnika Simona Gregorčiča. Rodil se je v Vrsnem 15. oktobra 1844. In Maister, Medved in Gregorčič so se tudi poznali med seboj, se srečevali, medtem ko je Balantič, kot veste, kar precej mlajši.
In zakaj smo izbrali te tri pesnike: Maistra, Medveda in Balantiča; tako različne po značaju in verzih? Ter še vedno za marsikoga spornega Balantiča. Na kratko bi lahko rekli, da zato, ker jih v zadnjem času na novo spoznavamo tudi Kamničani sami. In tudi zato, ker želimo z današnjim prebiranjem njihovih verzov sporočiti domu in svetu, da imena teh treh mož ne smejo nikdar več izginiti iz slovenskega spomina.
Večer smo začeli z glasbo in nato z Maistrovo pesmijo, ki jo je bilo nekaj manj, saj sta bila Maister in njegova hiša bolj gostitelja. Na platnicah monografije dr. Bruna Hartmana o Rudolfu Maistru je zapisano, da: »med vojaškimi osebnostmi v svetu ni prav veliko takšnih, ki združujejo v sebi vojaka in umetnika.« Torej Maister ni bil samo vojak, ampak tudi človek s tenkim posluhom za umetnost: kot občudovalec in kot ustvarjalec. Literatura ga je pritegnila že zgodaj, saj je imel močne zglede v družini svoje matere. S poezijo sta se ukvarjala dva njegova strica ter teta Matilda. Maistrova mati Frančiška pa je bila imenitna pripovedovalka zgodb in pravljic, kot sta se spominjala vnuka. Pesmi je Maister objavljal v različnih revijah in časopisih: Vesni, Zvončku, Slovanu, v Odmevih, ki jih je urejal Kamničan Radivoj Peterlin Petruška, in v Ljubljanskem zvonu, ki mu je pod psevdonimom Vojanov ostal zvest do smrti. Izdal je dve pesniški zbirki: Poezije 1904 in Kitico mojih 1929. Njegove pesmi so, morda to bolj velja za njegovo prvo zbirko Poezije, nastajale bolj kot iz notranje nuje iz ljubezni nekakšnega literarnega uživalca. Kljub dolgemu odmoru med izidom prve in druge zbirke se pisanju ni nikoli povsem odpovedal. V obeh zbirkah, ki se sicer med seboj precej razlikujeta po tematiki in verzu, v drugi je ta veliko bolj izpiljen, pa je najbolj opazen Maistrov esteticizem. Vsekakor pa se literarni zgodovinarji in kritiki strinjajo, da je Maister najvišje segel s pesmimi o svoji domovini, njenih pokrajinah in ljudeh. Najbrž so se s tem strinjali tudi ljudje, zato so jih izbrali kar za svoje, saj so nekatere Maistrove uglasbene pesmi tako rekoč ponarodele.
Recitirali, peli in igrali na kitaro so dijaki in dijakinje gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra: Neža Vavpetič, Leon Bernot, Maj Hrovat, Martin Špendl, Leon Cimerman, Jure Kosmač, Rok Brišnik, Manca Oražem, Nejka Dimc. Pripravile so jih njihove profesorice: Kristina Jamšek, Mojca Krevs in Ana Černe Gregorič. Sklep večera pa je izzvenel v duhu ljudskih pesmih, ki nam jih je ob spremljavi prof. Tomaža Plahutnika na citrah zapel prof. Janez Majcenovič.
Fotografije: mag. Zora Torkar
Tagi/značke: občina Kamnik Rudolf Maister France Balantič Anton Medved