Igor Podbrežnik: Park spomina in opomina pred novimi totalitarizmi

Park spomina in opomina Kamniška Bistrica mora postati točka evropskega civilno-družbenega in medverskega dialoga ter opomin pred posledicami pojavov novih totalitarinih režimov. 

V eseju Pravica do groba je doktorica Verena Perko zapisala, da je odrekanje pravice do groba komurkoli zavrženo dejanje, ki zanikuje najgloblje človeško bistvo, žali dostojanstvo posameznika in skupnosti ter kot nevidni rak duše in duha razkraja cel narod. Slovenska rana je tako globoka, da je komajda moč še zaznavati njeno usodnost, krivda pa je naša skupna: tistih, ki so morili; tistih, ki so umorjene zagrebli in zamolčali; tudi vseh nas, ki smo obmolknili za dolga desetletja in niti danes na ves glas ne zahtevamo, da dobijo pobiti grobove in njihove duše najdejo zasluženi mir.

Kamničan Tone Stele je bil tiste usodne še šest let star otrok, ko je skozi okno svojega doma sredi Kamnika s starši, sestrami in brati gledal, kako ženejo mimo nesrečnike, ki so bili kruto pobiti v teh gozdovih in bili desetletja zamolčani. Med njimi so menihi, starci in bile so tudi ženske z otroki v naročju. Spogledala sta s fantkom njegovih let. Dečkove oči ga spremljajo vse življenje. Oče jim je dejal: »Otroci glejte, vse te bodo pobili.« Sam sebi ponavlja še danes ponavlja: »Imam dolžnost ohranjati njihov spomin.«

V Društvu Demos na Kamniškem smo sprejeli program dela z naslovom Pravica do groba, s katerim želimo urediti vsa vprašanja, povezana z množičnimi prikritimi grobišči žrtev povojnih pobojev na Kamniškem. Osrednjo pozornost smo namenili dolini Kamniške Bistrice, kjer želimo urediti Park spomina in opomina. Ta naj bi obsegal postavitev osrednjega spominskega sakralnega objekta ter zavarovanje in ureditev vseh prikritih grobišč v neposredni okolici ter izgradnjo dostopov do njih.

Naš program je prejel podporo na državni in občinski ravni. To pomeni, da je dozorel čas. Prepričani smo, da bomo zahtevno nalogo, ki smo si jo zastavili skupaj z našimi črnogorskimi prijatelji, zmogli opraviti do naslednjega leta. Takrat se bomo, 70 let po koncu druge svetovne vojne, spominjali, da je v tej dolini revolucionarno nasilje terjalo življenja tisočih. Pobitih brez sodbe in brez dokazane krivde!

Naj končam z mislimi Perkove, ki nas vse poziva, »/…/ da izpolnimo osnovno civilizacijska dolžnost, da zamolčane mrtve vrnemo skupnosti, kamor po naravnem in duhovnem redu tudi sodijo, prostore njihove smrti pa primerno označimo kot kraj kolektivnega spomina in opomina«.