demos zbornik cas pocasi brise tomsic njegov cas prelomna leta balantic.jpg blagoslov.jpg

Marjeta Humar: Nikoli več vojne

Objavljeno: .

Marjeta Humar: »Ko smo v šoli morali pisati spomine svojih staršev na vojno, je moj oče zmeraj rekel: 'Pusti to, ti ne veš, kaj je vojna!' In res je tako.«V zborniku Prelomna leta so objavljeni spomini na vojno in povojno dogajanje večinoma v kamniški in komendski občini, zlasti na leto 1945. Na to tematiko se veže tudi prispevek o ureditvi Parka spomina in opomina, gradnji in blagoslovitvi kapelice v spomin žrtev povojnega revolucionarnega nasilja na Kopiščih v Kamniški Bistrici leta 2015. S temi dejanji sta se občina Kamnik in država Slovenija simbolično poklonili žrtvam nasilja v Kamniku in okolici.

Zbornik je pripravilo in izdalo Društvo Demos na Kamniškem v okviru projekta Pravica do groba. Z njim nadaljujemo zapisovanje spominov, ki smo ga začeli leta 2013 z zbornikom Čas počasi briše, v katerem smo zbrali pričevanja prisilnih mobilizirancev v nemško vojsko med drugo svetovno vojno iz občin Kamnik in Komenda.

Vsebina zbornika je razvrščena v časovnem loku: čas vojne, leto 1945, prva leta po vojni, po osamosvojitvi. Na koncu pa je za lažje iskanje objavljen seznam imen oseb, omenjenih v knjigi.

Spomine so večinoma zapisali pričevalci, nekatere pa člani uredniškega odbora po njihovih pripovedih.

Pričevalci so večinoma povedali ali zapisali, kar so doživeli sami ali kar so jim povedali drugi. Po obsegu, širini opisa in nastanku je izjemen članek Milana Windschnurerja, kamniškega kronista. Milan Windschnurer si je dogodke zapisoval. Zapiske pa je dopolnil s pričevanji svojih znancev, z arhivskim gradivom, zapisniki, časopisnimi članki in zapisi v knjigah, ki se nanašajo na ta čas. 

Pričevalci so danes starejši ljudje. V času vojne ali po njej pa so bili mladi ali še otroci.

Med prispevki so velike razlike v čustvenem odnosu pripovedovalcev do spominov. Nekateri ljudje so še danes prizadeti zaradi dogodkov, ki so močno posegli v njihovo življenje, saj so na krut način izgubili svoje najbližje in so dolgo iskali pravico, ki so jo dosegli ali pa ne. Ti ljudje so bili zaznamovani. Niso smeli javno žalovati, niso smeli pripovedovati o svojih bolečinah. Osebno sem poznala nekaj takih ljudi. Čutila sem, da so drugačni. Dokler nisem spoznala njihove življenjske bolečine, si nisem znala razložiti, zakaj so takšni. Zelo dobro se spominjam že pokojnega znanca, prisilnega mobiliziranca v nemško vojsko. Njegov oče je bil veseljak, on pa do osamosvojitve nekako skrit sam vase, nikoli vesel. Nekoč mi je rekel: »Ali lahko pridem k tebi, da boš zapisala, kaj sem doživel?« Od takrat naprej sem vedela in razumela, zakaj je takšen. 

Helena Romšak: »Delati sem znala, ko pa se mi je pridružil mož Peter, je bilo nekoliko lažje. Vrstile so se smrti ostarelih tet, staršev, strica, brata Janeza, vmes pa so se rojevali otroci. Sedem otrok. Rodili so se mi tudi vnuki in pravnuki.«Helena Romšak: Moja mladost 1945-1947

V Avstriji smo nekaj časa bivali na Vetrinjskem polju na golih tleh, kjer smo bili prepuščeni zemlji in soncu. Angleži so z Vetrinja kmalu začeli begunce nasilno vračati v Jugoslavijo. Prvi so bili na udaru domobranci, med njimi je bil tudi moj brat Miha, ki mu je kot po čudežu uspelo preživeti nasilno vrnitev v domovino. Zaprt je bil v Šentvidu in nato v Ljubljani, od koder mu je uspelo pobegniti nazaj v Avstrijo in od tam naprej v Ameriko. Miha se ni nikoli več vrnil v Slovenijo, videla sem ga po osemintridesetih letih, ko sem ga obiskala v Ameriki. Brat Jože se je nasilni vrnitvi v domovino izognil, saj je že prej pobegnil v Italijo in od tam v Argentino.

Doma pa sta ostala ostarela starša. Najstarejši brat Jože bi moral prevzeti kmetijo, a domov se ni bilo varno vrniti. Leta 1947 mi je oče poslal pismo, v katerem me je prosil, naj se vrnem iz Avstrije in prevzamem domačijo. Tako sem tudi storila. Stara sem bila 16 let. Bratje in sestre so me podpirali, a so vedeli, da mi ne bo lahko. Zaradi dogodkov med vojno je bil še vedno prisoten strah.

Dva brata in tri sestre so odšli v Ameriko, ena sestra je ostala v Avstriji, kjer so ustvarili družine, dve sestri pa sta se že pred vojno poročili v bližnji okolici. Ostali smo povezani predvsem po pismih, s sestrami smo se obiskovale, brata pa se v Slovenijo nikoli več nista vrnila. Na očetovem pogrebu leta 1954 smo bili prisotni zgolj štirje od njegovih desetih živih odraslih otrok, kar je gotovo žalosten odraz tedanjega časa in stiske, v katero nas je pahnila vojna in dogodki po njej.

Drugi pričevalci so ohranili v spominu posamezne dogodke, ki niso vplivali neposredno na njihovo življenje, a so jih prizadeli zaradi usodnosti za druge. Taka so zlasti srečanja z ljudmi, ki so bili kasneje pobiti v Kamniški Bistrici ali drugod. 

Nekateri avtorji pa niso doživeli čustvenih pretresov, ampak so kot otroci ali mladi ljudje opazovali življenje tistega časa, ki jim je zaradi zanimivosti ostalo v spominu.

Zanimivo je, kaj je Kamničanom v letu 1945 najbolj ostalo v spominu: iskanje partizanov in njihov prihod v Kamnik ob osvoboditvi, veselje, da je prišla svoboda, in žalost zaradi kolon ljudi, ki so romali v svojo smrt.
Vsa pričevanja so dragocena, saj bodo skupaj z raziskavami zgodovinarjev in arhivskih dokumentov prispevala k jasnejši podobi vojnih in povojnih dogodkov, ki so prizadeli veliko ljudi.

Vsaka vojna zareže v življenja ljudi. Moj ded je padel v prvi svetovni vojni, moj oče je bil partizan, moj tast je bil Maistrov borec, moj svak je padel na Babnem polju marca 1945, tik pred osvoboditvijo. Moja mama je vse življenje čutila, da je sirota, čeprav je imela dobrega očima. Očeta ji je vzela vojna. Ko smo v šoli morali pisati spomine svojih staršev na vojno, je moj oče zmeraj rekel: »Pusti to, ti ne veš, kaj je vojna!« In res je tako.

Ko sem hodila v osnovno šolo ali gimnazijo v 60. letih 20. stoletja, so bile na steni avle slike Helene Kordaš, ki jih je verjetno posnel ravnatelj Avguštin Lah. Ne vem več, kaj so prikazovale. Spomnim se, da je bila Helena zazrta nekam v daljavo. Nad slikami je bil napis: »Nikoli več vojne.« Tako je tudi sporočilo našega zbornika.

Tagi/značke: Milan Windschnurer II. svetovna vojna Marjeta Humar državljanska vojna pričevanja Helena Romšak Angelca Turnšek