Tina Kogoj: Nepozabna izkušnja Madagaskarja

Dr. Marjeta Humar, predsednica Društva sv. Jakob, nas vabi na predavanje Tine Kogoj o nepozabnih izkušnjah osmih prostovoljcev, ki so obiskali slovenske misijonarje na Madagaskarju, kjer deluje tudi Pedro Opeka.

Predavanje bo v petek, 10. 4. 2015, ob 19.45 uri v dvorani Frančiškanskega samostana v Kamniku.

Mateja Rant, sodelavka Gorenjskega glasa je v članku »Na revščino zdaj gleda drugače« predstavila doživetja Tine Kogoj, ki je skupaj s še sedmimi prostovoljci dva bivala med slovenskimi misijonarji na Madagaskarju.

Skupina osmih prostovoljcev se je pod vodstvom Tine Kogoj iz Preske poleti za en mesec odpravila na Madagaskar, kjer so pomagali pri izvedbi oratorijev za tamkajšnje otroke. »Na Madagaskarju je ogromno zvezd. Res ogromno! Ne moreš se nagledati večernega neba … Tako polno je tudi naših zgodb iz te rdeče dežele. Kot bi bilo nekaj let stlačenih v en poletni mesec. Iz enega doživetja smo padli v drugega. In neznansko uživali ob tem,« je svoje vtise po vrnitvi z odprave na Madagaskar opisala prostovoljka iz Preske Tina Kogoj. Na Madagaskar so se odpravili v okviru programa mednarodnega skupinskega prostovoljstva Pota pod okriljem Mladinskega informacijskega centra. Tini Kogoj se je tako izpolnila dolgoletna želja, da bi obiskala Madagaskar, kamor si je kot laiška misijonarka želela tudi njena teta. »Očitno je to prenesla name,« se nasmeje Tina Kogoj.

Na enomesečno potovanje so se odpravili sredi julija, denar za pomoč misijonarjem na Madagaskarju pa jim je uspelo zbrati s prostovoljnimi prispevki, ki so jih zbirali v 15 slovenskih župnijah in na različnih prireditvah. Med drugim so v juniju v Preski organizirali dobrodelni tek Teče vsa družina. »Skupaj nam je uspelo zbrati skoraj 14 tisoč evrov, od tega so tisoč evrov prispevali samo donatorji iz Medvod,« je razložila Tina Kogoj. Na Madagaskarju jih je najprej sprejel slovenski misijonar Pedro Opeka, pri organizaciji oratorijev, nastanitvah in prevozih pa so jim pomagali še misijonarji Jani Mesec, Tone Kerin, Izidor Grošelj in Janez Krmelj. »Na posamezen oratorij je prišlo od 450 do 600 otrok, tako da so bile kar 'masovke', kot smo rekli temu. Skupaj je na oratorijih sodelovalo prek dva tisoč tamkajšnjih otrok,« je bila nad odzivom navdušena Tina Kogoj, ki je ob tem priznala, da so včasih dobili občutek, da ne bodo zmogli. »Predstavljajte si občutek, ko s sto otroki izdelujete vetrnice iz papirja in vam vsak nekaj govori v malgaškem jeziku,« je poskušala ponazoriti vzdušje na oratorijih. A ko so na potovanjih od enega do drugega kraja urejali misli v svojih glavah, so prišli do zaključka, da so jim ti otroci dali veliko več kot oni njim.

Sam Madagaskar, je ob tem še dejala Tina Kogoj, je zanje predstavljal pravi kulturni šok. »A zelo pozitiven,« se ji je zdelo pomembno poudariti. Predvsem zdaj drugače gleda na revščino. »V bistvu ne vem, če bi sploh še uporabljala to besedo,« je dejala in pojasnila, da »revščino« ljudi na Madagaskarju presojamo s stališča Evropejcev. »V resnici sploh niso revni in se tudi sami ne počutijo tako. So popolnoma srečni s tem, kar imajo.« Kljub temu da so slabo oblečeni, bosi in umazani, njihove obraze ves čas krasi nasmeh. Še posebno, je poudarila Tina Kogoj, pa jih je zaznamovala izkušnja iz kraja, kjer pred njimi še niso videli belcev. Svoje občutke ob tem obisku so v dnevniku s poti strnili v naslednjem citatu: »In tam gori, kjer se znoči pred šesto, v preprosti hišici brez pohištva zgolj s platneno podlogo, brez luči, brez signala, brez elektronskih naprav, tam postane življenje lažje. Takrat se oglasijo boben, kitara, piščalka in nek ritmični inštrument, ki je pred hišico nastajal popoldne … In oglasi se petje. Zgodi se najlepši komad, zgodi se preblisk … Kako malo je potrebno, da se zbudijo najlepši občutki, da se razblinijo razlike, da se človek počuti popolnoma srečnega in zadovoljnega ...«